nedelja, 5. junij 2016

Samsung Galaxy SIII mini

Samsung Galaxy SIII mini

Prodam zelo lepo ohranjen mobilni telefon Samsung Galaxy SIII mini, ki deluje brezhibno. Priložen original polnilnik v originalni embalaži. Ločeno ali skupaj prodam tudi novo steklo z vmesno zaščitno folijo. Cena za steklo je 10 €

Cena telefona: 40
E-mail: dohtar@gmail.com
Tel: 040/801-478

Če koga zanima menjava stekla/zaslona ali kakšna druga vrsta popravila telefona, me tudi lahko kontaktira.




ponedeljek, 7. marec 2016

HTC Desire 310



HTC Desire 310

Prodam rabljen, vendar lepo ohranjen mobilni telefon HTC Desire 310, ki je videti kot nov. Dodatna oprema je priložena v originalni embalaži. Podarim še črni ovitek. Edina težava je, da ima malce slabši kontakt, ko se polni. Sem pa zamenjal polnilni kabel, tako da je polnjenje z njim boljše kot pa z originalnim

Cena telefona: 30
E-mail: dohtar@gmail.com
Tel: 040/801-478

Če koga zanima menjava stekla/zaslona ali kakšna druga vrsta popravila telefona, me tudi lahko kontaktira.


 


nedelja, 13. december 2015

Kako nisem postal milijonar do tridesetega leta


Si že kdaj imel to noro idejo, da bi postal bogat? Jaz tudi. Pa si naredil kaj, da bi jo uresničil? Jaz tudi. Si bil uspešen pri tem? Čestitam, če si, ker jaz vsekakor nisem bil, za zdaj. Kar pa sem dobil, je bilo mnogo neuspelih poskusov, neodgovorjenih sporočil, nenavadnih sestankov in smeha, ko sem vse to pojasnjeval prijateljem.

Doma me niso vzgajali, da bi stremel k bogastvu. Prav tako niso imeli visokoletečih načrtov zame. No, vsaj ne, da bi jaz vedel zanje. Finančno sem se želel osamosvojiti že v začetnih letnikih študija, ko sem začel delati v klicnem centru. Med klici sem imel ravno dovolj časa, da sem lahko prebiral članke o računalništvu in enkrat dobil idejo, da bi objavil blog in prevajal članke ter služil denar od oglasov; mimogrede, ta blog je trenutno še vedno moj edini postranski vir dohodka, čeprav zdaj namesto prevajanja raje pišem članke.

Če iščeš ideje, kako obogateti, raje ne beri naprej. Če pa te zanima, kako dobiti nekaj izkušenj brez vidnejšega uspeha, ti z veseljem postrežem nekaj receptov. Ja, še nekaj, imena oseb in podjetij so izmišljena ... no, delno.

ŠPON
Začnimo s tem, da sem nekoč želel pokazati velikim živinam, kako se optimizira spletni slovar. Založniška hiša Špon se je, na moje začudenje, odzvala na sporočilo, v katerem sem jim ponujal svoje svetovalne storitve in kako jim lahko pomagam izboljšati njihov spletni slovar. Povabili so me na predstavitveni sestanek. No, vsaj tako sem si jaz to predstavljal. Ko sem vstopil v stavbo, je tam že čakal nek moški, kateremu se nisem preveč posvečal, ker bi bil lahko moja konkurenca. Ko se je sestanek začel, nas je poslovodkinja pospremila v sejno sobo in za okroglo so sedeli možje, zbrani kot vitezi. Gospod Glavanski, direktor podjetja Špon, ki je priletel neposredno iz Nemčije, njegovo levo krilo, direktor lokalne podružnice, potem gospod Neznani – moški, ki sem ga srečal na recepciji, poslovna sekretarka in gospod Naredim-lahko-vse-čeprav-nimam-pojma – moja malenkost. Mimogrede, kasneje sem izvedel, da je gospod Neznani zelo priznan in poznan tu okoli. Napisal je več romanov, je priznan kolumnist, lokalni tehnološki guru in človek, ki sem ga ignoriral, kot da bi bil zrak.
Med sestankom sem večino časa poslušal, vendar se naposled le prišel do besede. Doma sem pripravil izčrpno poročilo za predstavitev, vendar, ko sem govoril, sem dobil občutek, kot da bi bil v kakšni globoki jami; samo odmevi mojega glasu, ki govori samemu sebi in očem, ki ga ne poslušajo, oziroma poslušajo, samo ga ne slišijo. Kasneje sem izvedel, da je imelo podjetje drugačne težave, in jih dejansko ni zanimalo primerjalno poročilo, ampak bolj instant rešitev, kako prehiteti konkurenco. Lahko sem si samo rekel: »Srečno s tem«. Saj ne rabim omeniti, da je bil to prvi in zadnji sestanek, ki smo ga imeli. Vendar, ko pogledam nazaj na to izkušnjo, sem se naučil nekaj zelo pomembnih lekcij:
-            Govori tisto, kar ljudje želijo slišati, če želiš prodati
-            Če predstavljaš nekaj, naj bo zanimivo
-            Ljudje ustvarjajo posel in ne predstavitve
-            Ne uči starega psa novih trikov

SEMAFOR
Še en poskus, da bi postal mastno bogat, je bil ta, da sem začel razvijati sistem za spremljanje stanj semaforjev, ki bi povečal varnost v prometu – nekje globoko v sebi še vedno verjamem, da lahko spremenim svet ali pa ga vsaj naredim boljšega. V to idejo sem resnično verjel in še vedno nisem izgubil upanja, da bi jo lahko kdaj realiziral. Tako, imel sem dobro idejo ampak nikakršnega znanja o programiranju, zato sem šel pogledat v splet, če je tam kakšen programer, ki bi uresničil moje sanje. Pristal sem na spletni strani, kjer sem lahko objavil oglas, da iščem razvijalca za svoj nadobudni projekt. Ni minilo 10 minut in že sem imel nekaj ponudb. Počakal sem nekaj dni in po tehtnem razmisleku (tehtnem v smislu, da sem imel na voljo 300 dolarjev) izbral izvajalca. Vse se je začelo dobro, čeprav sva imela nekaj težav v komunikaciji – programer je bil namreč iz Vietnama in z omejenim znanjem angleščine. Hitro sem dobil testno različico aplikacije, ki bi celo lahko postala uporabna. Takrat sem že začel šteti milijone ... Kasneje, ko pa naj bi sledile podrobnosti in tisto, kar bi bilo bistveno za aplikacijo, pa se je sodelovanje drastično poslabšalo. Tip je želel več denarja za nove funkcije, čeprav je sprva pristal na to, da bo naredil končni izdelek za dogovorjeno ceno. Po nekaj neodgovorjenih sporočilih sem obupal nad njim. Iskreno mu že od začetka nisem zaupal (sprva sem tako ali tako mislil, da je robot), zato nisem želel trošiti denarja in sem projekt začasno ustavil – ta »začasno« traja zdaj že 5 let. Kaj pa sem se naučil, je bilo sledeče:
-            Za dober posel najemi ljudi, ki jih poznaš in jim zaupaš
-            Dobra komunikacija je ključ do uspešnega posla
-            Bolje je posvetiti več časa pripravi projekta, kot pa kasneje ta čas porabiti za odpravljanje težav
-            Malo denarja, malo muzike
-            Bodi vztrajen in se resnično posveti ideji, v katero zares verjameš

HAUDI
Nisem še končal z avtomobilsko industrijo ... Nekoč sem proizvajalcu vozil Haudi poslal ponudbo, da jim lahko pripravim inovativne zavorne luči – spet rešujem svet. Presenetljivo so celo odgovorili in dejansko preverili mojo skico, a žal so napisali, da takšne luči ne morejo izdelati, ker zakonodaja tega ne dopušča. Jih bom pa tožil, če bom kdaj videl takšne luči na njihovih avtomobilih – smernike so že naredili točno tako, kot sem opisal. Zapomnil pa sem si, da:
-            Zakoni in patenti dejansko veljajo v nekaterih državah

KAHL Z.
Prijavil sem se tudi na delovno mesto projektnega vodje v podjetju Kahl Z. V motivacijskem pismu sem napisal, da bi želel razviti inovativna očala, ki bi sama uravnavala dioptrijo. Pa naj kdo reče, da to ni super ideja. No, to sem napisal, preden sem vedel, kakšna tehnologija je potrebna, da se naredijo takšna očala. Praktično bi moral eno srednje veliko škatlo stlačiti v kroglico, veliko kot frnikola. Za šalo! Seveda me niso sprejeli. Predlagal sem jim tudi, da bi sodeloval pri razvoju bioničnega očesa, a jih žal tudi nisem uspel prepričati s svojimi (nikakršnimi) kompetencami. Kar pa sem si zapomnil, je bilo to, da:
-            Ne bodi naiven, ko iščeš sanjsko službo
-            Pozorno preuči trg, preden predlagaš nekaj »revolucionarnega«
-            Vodilno podjetje, ki je na tržišču več desetletij, verjetno ve več kot pa google, nekaj znanstvenih člankov in mulc z bujno domišljijo.

ŠTOR
Projekt, ki je bil dejansko najbližje realizaciji, čeprav še vedno daleč od nje, je bil poskus, da bi naredil mobilno aplikacijo za prepoznavanje dreves na osnovi njihovih listov. A ne bi bilo to kul? Posnel bi sliko drevesa in telefon bi ti sporočil, katere vrste je. Ponovno, genialna ideja, sem si mislil. Ko sem ukrotil svoje sanje, sem pisal na biotehniško fakulteto in od gospoda Hrasta dobil zelo obetaven odgovor. Kasneje sem izvedel, da je gospod Hrast docent na oddelku dendrologije in en od najvplivnejših ljudi pri nas. Njegov odgovor me je navdahnil, tako da sem začel raziskovati področje. Preveril sem, če na trgu že obstajajo podobne aplikacije in pri tem naletel na neke čudne izraze, kot so umetna inteligenca, nevronske mreže … A po nekaj dneh nadaljnjih raziskav sem že razumel te neznanke in sem dejansko naredil in naučil nevronsko mrežo. To je bil neke vrste kvantni preskok zame – ustvarjanje umetne inteligence. »Če pa to ni kul, pa ne vem kaj je,« sem si rekel. A še vedno sem se moral naučiti obdelovati slike. To pa je bilo nekoliko preveč zame. Na voljo sem imel samo 2 tedna, ker potem sem bil dogovorjen z gospodom Hrastom za sestanek. V tem času sem uspel še nekoliko bolj raziskati tematiko in ugotovil, da se o tem govori že od leta 2007 in da je napisanih že kar nekaj znanstvenih člankov na to temo in da tudi že obstaja aplikacija, ki dela ravno to, kar bi želel. No, to me je nekoliko potrlo – a ne glede na to sem analiziral članke in se dobro pripravil na sestanek. In sestanek je potekal – no, skladno s pričakovanji. Bil sem nekoliko naiven, ker sem mislil, da ljudje na naši biotehniški fakulteti ne uporabljajo interneta. Seveda ga! In, ko se je sestanek začel, mi je gospod Hrast pred nos zabrisal taisti članek, ki sem ga uporabil kot osnovo za mojo predstavitev. »Pa saj me hecaš,« sem si mislil. A nisem se vdal. Poskušal sem ga prepričati, da bi lahko vseeno sodelovali na tem projektu. Kar pa me je dokončno pokopalo, je bila njegova izjava, ko je rekel: »Veš, Jura, zelo zanimivo je, da ste me v zadnjem času kontaktirali trije v zvezi s to tematiko. Ena je bila naša nadobudna študentka, drugi si ti, tretji pa je raziskovalec z inštituta Jožef Štefan«. Ta inštitut je slučajno vodilna raziskovalna ustanova za umetno inteligenco v regiji. »Mislim, kako se lahko kosaš s tem,« sem si rekel in obupal. Ne glede na to pa sem se naučil, da:
-            Ne podcenjuj ljudi
-            Imej dober rezervni načrt
-            Navduši in bodi prepričljiv na prvem sestanku, ker je lahko zadnji
-            Pričakuj najboljše, pripravi se na najslabše

OČALAR
Po vseh teh neuspelih poskusih bi si verjetno mislil, da bom obupal. Samo ne, to ni moj stil. Pred kratkim sem si prek spleta kupil očala in slučajno opazil, da to podjetje še nima zastopnika tukaj, zato sem jih vprašal, če bi želeli, da bi jim jaz prodajal očala. Moj sogovornik me je v odgovoru kar nekoliko nasmejal. Vprašal me je namreč naslednje: Ali imam svojo optiko? Če sem že prisoten na trgu z optičnimi in medicinskimi pripomočki? Če že imam ekipo tržnikov? Če že imam strategijo, kako bom prodajal očala? Moj odgovor je bil v bistvu sestavljen iz treh »ne« in enega »mogoče«. A ne glede na to, sva se dogovorila za sestanek in bomo videli, kaj bo nastalo iz tega. Pravzaprav že vem, kaj se bo zgodilo in da bo to nova zabavna zgodba za moje prijatelje. A vsaj lahko bom rekel, da sem poskusil in tega ne bom obžaloval kasneje.

MODROST
Ta zgodba nima žalostnega konca, ker pri vsem tem je pomembna pot, ki sem jo »prehodil«. Spoznal sem veliko novih področij, tematik, preizkusil sem nove strategije, spoznal nekaj zanimivih ljudi, izboljšal svoje predstavitve, izgubil strah pred nastopanjem in »velikimi živinami« ... Tako da, če pogledam iz tega vidika, to ni nekaj, kar bi se dalo dobiti čez noč in je dejansko nekaj vredno. Vseeno pa moram nekako najti način, kako vnovčiti te preklete izkušnje.
To sem napisal, ker sem ti želel povedati, da imaš na voljo dve poti. Ena vodi po bližnjici neposredno do cilja. Pri tem niti ne boš vedel, kako si prispel tja in še manj boš znal to ceniti (vseeno mi prosim povej, kako ti je to uspelo). Druga pot je pa precej daljša in trnova – po njej trenutno tudi jaz tavam in še ne vidim luči na koncu tunela. Pričakuj pa, da te bo ta pot duhovno obogatila in boš znal ceniti vsak korak, ki si ga naredil. Uspeh pa žal ni zagotovljen, ne glede na to, katero pot boš ubral. Bistvo je, da se boš na potovanju naučil nekaj neprecenljivega in, ko na trenutke ne boš več videl smisla, takrat samo naredil en korak naprej, ne glede na to, kako težko bo. Takoj boš dobil nov zagon. Ko boš potoval, boš tudi lahko dobil priložnosti, za katere si ne bi niti mislil, da se bodo pojavile, preden si začel potovanje. Izkoristi jih!
Naj bo dovolj za zdaj. Moja štirimesečna hčerkica se je naveličala te pravljice za lahko noč in se sestradana zbudila, tako da moram zelo hitro zaključiti. Morda pa bo zdaj tudi čas, da napišem nov seznam opravil, ki jih želim narediti do svojega štiridesetega leta, z nekoliko drugačnimi prioritetami ...

nedelja, 31. maj 2015

memoQfest 2015 - recap

memoQfest 2015 - recap



It has been almost a week and I already miss memoQfest. It’s not my intention of making a confession but to let the Kilgray staff know what a great job they are doing because they deserve that.

memoQfest is a place where you can meet and hang out with the masterminds behind memoQ and all the interesting participants from all over the world. Although we’re mostly competitors in some way, at memoQfest I didn’t have that feeling, actually quite the opposite. We were all sharing thoughts on how to make memoQ even better and during the grand Gala diner we even let go of that and just enjoyed the great ambience (never thought you can make an ancient ex-prison into such a nice scenery for a dinner), food, cocktails, entertainment, live band and danced till the morning. Then we slept for a couple of hours and attended one of the most anticipated sessions – introduction of the new memoQ 2015 (but guys, why this session needs to be so early?! There is one comforting thing though, seeing Istvan there as well J).

As for the informative part in general, the sessions, there is something for everyone. If you’re new to memoQ, there are specialized sessions for linguists or project managers. If you’re setting up your business there are companies/people there who can help you set up the system. If you’re an advanced user there are topics like XML-handling or automation processes that might be of interest to you and many more that cover social media, case studies, integrations, overviews on future development of translation and technology… if you go through the schedule you can find something interesting surely.

memoQfest organizers pay great attention to networking as well. There are coffee-breaks and a lunch break during the sessions (food and staff at Gundel were by the way again impressive) and of course the great evening events where participants can hang out, exchange thoughts, business cards and talk business. Speaking of participant I would love to see more end-clients there (who doesn’t?!). Any chance to put this onto next memoQfest’s wish list (if it can be influenced of course)? J

I can actually say in one sentence why I like memoQfest so much - memoQfest is all about people. True that we’re there for the memoQ but the focus is actually on participants, how we feel, what are our thoughts, expectations… There are sessions where we can exchange thoughts and even talk to the developers about what we like/miss in memoQ (usually this session turns into a wish list for a memoQ “Dreamliner” J) but still some wishes do come true and if Gabor says “yes” you might just see your feature/button in next release of memoQ. J

I really enjoyed memoQfest from the start of my road trip to the minute a came back and if my superiors will be kind enough I’ll gladly attend the memoQfest 2016. So a BIG thank you Kilgray for organizing this great event and hopefully see you in 2016.

Cheers

sreda, 8. oktober 2014

Slovenija ima talent – slovenceljne

Bolje, da nimamo nič, kot pa da ima sosed nekaj
http://upload.wikimedia.org/wikipedia/sl/f/f9/Slovenija_ima_talent.jpg

Uf, tole me je pa pogrelo… Alenka je morda resda dobila prezahtevno nalogo in so jo po zaslišanju kritiki raztrgali, ampak to niti ni bistvo. Težava je veliko večja in sega v samo drobovje naše male Slovenije. To, da se v 23 letih nismo naučili več dostojanstva in kulture, je prav žalostno. Neizmerno smo veseli, če komu ne uspe, pa četudi bi imeli morda na splošno kakšno korist od tega. Naslajanje nad neuspehom je že malodane naš nacionalni šport. Če pa že ni pa rumeni mediji poskrbijo, da to postaja. Smo tako majhni, a še veliko bolj omejeni po mišljenju. Namesto, da bi se v teh časih ukvarjali s tem, kako se bomo konstruktivno lotili resnih težav, kot so gospodarska rast, izboljšanje izobrazbe, zdravstva in socialne države, se mi ukvarjamo z zgodbami, ki so same sebi namen. Ne samo, da z vsakim dnem izgubljamo konkurenčnost, hkrati se naša kultura počasi pomika proti srednjemu veku in še malo pa bomo vsi viseli na svojem drevesu, z banano v eni roki, z drugo se pa čohali po … trebuhu in s kokosi obmetavali vsakega, ki pride mimo. 

Res, da se svet razvija v sistem individualizma, samo mi smo v temu že daleč spredaj. Pri nas narediti nekaj v skupnem interesu je praktično nemogoče. Ker so redki primeri, da ne bi kak slovencelj zmetal nekaj polen pod noge pa če že ne zaradi drugega, samo iz principa ali pa iz navade. 

Ljudje bi se morali razvijati v družbo, ki bi spodbujala posameznike a hkrati bi posamezniki delali v korist družbe, mi pa se razvijamo v neke samozadostne nadpametne hropce, ki bodo vedno vedeli, kaj je prav in vsak, ki misli drugače, predstavlja grožnjo in ga je treba diskreditirati do nepovratnosti. Namesto, da bi uživali v življenju, se ukvarjali s konstruktivnimi stvarmi, se mi ukvarjamo s tem, kako bi druge zavirali in se potem naslajali, če jim ne bi uspelo – in mi bi imeli posledično zadoščenje ob tem – res bravo!

Ta naš prototip slovenceljna pa ni samo privoščljiv in miselno omejen ampak je običajno tudi pohlepen. Potem, ko diskreditira vse okoli sebe in si kupi jeklenega konjička (s čemer verjetno kompenzira kakšnega drugega konjička), da se sosed naslaja nad njim, on še ni zadovoljen. Videl je, da ima drug sosed boljšo hišo od njega… Aha, kaj pa zdaj? Idealno je, če je tak slovencelj direktor ali lastnik kakšne firme, po možnosti čim večje. Kot direktor lahko hitro ugotovi, da so njegovi zaposleni največji strošek in da se da stroške vedno zmanjšati. Verjetno si misli, da če so preživeli do zdaj, bodo pa tudi, če jim zniža dohodek še za recimo 10% ali pa jih v skrajnem primeru par odpusti zaradi »višjih cen surovin na globalnem trgu« ali iz kakšnega podobno fiktivnega razloga. Tako bo hitro »prihranil« dovolj denarja, da si bo kupil novo hišo. In si jo tudi kupi. Slovencelj je za nekaj časa zadovoljen. A leta minevajo, njegova firma sčasoma propade, čeprav več nima "stroškov" v njej, žena, če jo ima, pa se stara… no tu pa nastopijo druge težave, o katerih bi razpravljali drugič… Bistvo je, da slovencelj na koncu ugotovi, da vsega ne more imeti… Malo karikiram, a tak stereotip pogosto drži.

Sicer sem po duši optimist, samo nad slovensko družbo pa počasi izgubljam upanje. Kakorkoli se stvari obračajo, vedno začnejo kazati v isto smer. Iskreno mislim, da nas lahko zedini samo resna naravna katastrofa ali pa vojna proti skupnemu sovražniku, po možnosti ne iz Zemlje, da ne bi bil spet kdo od naših ali pa vaših. V vojni mislim, da bi se vsi spet začeli zavedati bistvenih stvari in ko bi imeli vse porušeno, bi se družba morda resetirala, če ne bolje kar formatirala. Žalostno in upam, da se motim.

Da pa ne bi šli v vojno, lahko začnemo preurejati družbo tako, da povabimo soseda na pijačo, gremo s partnerko/jem na večerjo, s prijatelji ven in, ko uživamo v dobri družbi, poskušamo čim manj opravljati druge. Pravijo, da naj bi na pet pozitivnih stvari povedali eno negativno. Govorite dobre stvari o ljudeh in drugi bodo govorili dobro o vas. Tako se boste tudi počutili bolje in samozavestnejše. Poskusite, pa da vidim, koliko časa vam bo uspevalo. In ne pozabite, politiki in mediji ne predstavljajo pravega obraza družbe. Prava družba ste vi. Pa srečno pri oblikovanju nove pozitivno naravnane, osveščene in predvsem trajnostne slovenske kulture.

Cheers