Pred otokom Spets v Egejskem morju je 37-letni Avstrijec ob 13.36 dosegelj globino 214 metrov - z kisikom iz enega vdiha."No-limit" se imenuje imenuje ta disciplina, ki velja za formulo ena potapljanja.
Toda tudi potapljanje ima svoje meje, vendar jih potapljači stalno premikajo. "Še pred skoraj 30. leti so bili zdravniki mnjenja, da se je nemogočo brez dihalne naprave potopiti globlje ob 50-ih metrov", pravi Martin Muth, specializiran zdravnik za potapljaško medicino ter medicino visokega pritiska na univerzitetni kliniki Ulm.
Jacques Mayol in Enzo Maiorca, dva pionirja tega športa, sta teorijo popravljala meter za metrom. 1976 pa je Francoz Mayol, kot prvi človek dosegel magično mejo 100-ih metrov.
Na vsake 15 metrov en kozarec martinija
Vse globlje se potopimo, vse večji postaja pritisk - na vsake 10 metrov se zviša za en bar. Če je na vodni površini pritisk na potapljača en bar, je 30 metrov globlje ta že 4-krat višji. Njegova z zrakom napolnjena pljuča se iz prvotne velikosti v tej globini skrčijo na četrtino. Njihov volumen je sedaj tako velik kot pri popolnem izdihu.
Ker se prsni koš ne mora skrčiti v enki meri kot pljuča, bi se le ta morala, po logiki, seseti skupaj, takoj ko bi se potapljač potopil malo globlje. Toda s tem ko se pritisk v okolici veča, priteče kri iz rok in nog v prsni koš in ožilje pljuč.
Te potem otečejo v tolikšni meri, da preprečijo nadaljno krčenje z zrakom napoljnjenih pljučnih kril. "Tako lahko v ožilje pljuč pride tudi do liter in pol krvi in tako zaščiti organ pred kolapsom", pravi Muth. Toda samo tako se ne da pojasniti deseženih globim 100-ih in več metrov.
Potapljači na dah vadijo posebno tehniko dihanja imenovano "Buccle Pumping". Zatem ko so do konca vdihnili, stisnejo v pljuča še dodatnih 5 litrov zraka. Tako izgledajo potapljači kot ribe, ki na kopnem poskušajo priti do zraka. "Tako se volumen mojih pljuč iz običajnih 10 poveča na 15 litrov", pravi Nitsch.
Zatem povleče pomočnik jekleno vrv in drsalna konstrukcija zdrsi skupaj s potapljačem v globino - izredno hitro. Herbet Nitsch je dosegel znamko 214-ih metrov v točno minuti in pol. Na svoji poti do rekorda se je potapljaj s hitrostjo tudi do 3 metrov na sekundo.
Takoj ko je z glavo v vodi, se upočasni njegov utrip srca in telo preklopi na program varčevanja kisika. Ta refleks - imajo ga vsa toplokrvna bitja - se izvrši v receptorjih mrazu na obrazu. Srce sedaj utripa z manj kot 30 udarci na minuto.
"Pritisk na stranske votline je zato toliko bolj boleč", pravi Benjamin Franz. Preden se je pred petimi leti pri lovu za globinskim rekordom težko poškodoval, je spadal še med elito No-limit potapljačev.
Benjamin Franz med poskusom podiranja rekorda
Potapljač mora stalno skrbeti za izravnavo pritiska
"Na celotni poti proti dnu potapljač ne razmišlja o ničemer drugem kot o izravnavanju pritiska", pravi Franz. Da potapljači ne poči bobnič mora skrbeti za redno izravnavo pritiska v srednjem ušesu. "Nekateri si pred potopom napolnijo obnosno in čelno votlino z raztopino kuhinjske soli", pravi Christoph Klingmann, zdravnik za grlo, nos in ušesa na univerzitetni kliniku Heidelberg. To prihrani dragocen kisik.
Benjamin Franz meni, da je ta rešitev riskantna. "Jaz sem dosegel mejo, ko nisem mogel več izravnati pritiska. Če bi napolnil moje stranske votline, bi s tem prelisičil svoej lastne opozorilne signale ter bi s tem nevarno z lahkoto prekoračil mejo zmožnega."
Herbert Nitsch je razvil drugačno metodo. Pri potopu upordablja z vodo napolnjeno steklenico ter neke vrste slamico. "20 do 30 metrov pod vodno gladino upočasnim hitrost potapljanja ter v steklenico pihnem četrt litra zraka", pravi Nitsch.
Na globini 214-ih metrov, pri 22,4 barih, prenaša Nietschvo telo težo nekaj ton. Njegova pljuča so stisnjena do take mere, da je njihov obseg 20-krat manjši kot v normalnih okoliščinah. Velika so približno toliko kot stisnjena pest. Ker pa pljuča nimajo receptorjev za bolečino, Nietsch te spremembe ne občuti.
Ko pride v globine, ko nima več moči, da bi izenačil pritisk, vdihne zrak iz steklenice nazaj v stranske votline. Da ima Herbert Nitsch sploh še kaj kisika pri 214-ih metrih, je posledica delnega pritiska dihalnih plinov. Tudi ta narašča iz metra v meter.
Globlje ko gre Nitsch, več kisika se iz pljuč iztisne v kri. "Zveni kot paradoks, toda potapljač se dobesedno kopa v kisiku", pravi Peter Radermacher, anastezist in potapljaški zdravnik na univerzitetni kliniki Ulm. V ožilje dodatno prehaja tudi dušik.
Pod pritiskom ima plin narkotičen učinek. Stanje ki ga znanstveniki imenujejo globinska omotica. Benjanim Franz opiše to stanje kot močan občutek evforije. "Človek se počuti prosto in popolnoma neobremenjeno." Takšne motnje zaznav naj bi bile primerljive za pijanostjo vendar brez mačka. "15 metrov je približno enako enemu kozarcu martinija", pravi Radermacher.
Kaj točno se dogaja v telesu potapljača na dah nad 200 metrov globine znanstveniki ne morajo z gotovostjo trditi . "O fizioloških spremembah telesa pri tako velikih globinah vemo le malo, ker je simulacija eksperimentov težka", pravi Kay Tetzlaff, zdravnik ter član Združenja za medicino potapljanja ter medicino visokega pritiska.
Seveda je no-limit potapljanje povezano z velikim tveganjem
"Nemogoče je 214 metrov pod gladino potapljaču vzeti kri", pravi Urs Braumandl, zdravniški vodja Inštituta za medicino visokega pritiska v Regensburgu. Veliko pojasnil temelji le na teoretičnih modelih. Tudi o dolgotrajnih posledicah lahko znanstveniki podajo le malo konkretnih informacij. Manjkajo praktične meritve.
Najtežji del globokih potopov pa ni potop ampak dvigovanje na površje. 98 odstotkov vseh poškodb se zgodi v zadnjih dveh metrih. Takoj ko potapljač doseže najglobljo točko, ga balon, napolnjen z stisnjenim zrakom, potegne proti površju.
Nitsch pri tem uporablja pogonsko telo, ki ga je sam izdelal in ki ga dviguje s hitrostjo do štirih metrov na sekundo. Z vsakim metrom se volumen pljuč ponovno veča in delni pritiski dihalnih plinov strmo padajo. v zadnjih desetih metrih se pritisk razpolovi.
Če se potapljač dviguje s preveliko hitrostjo, lahko delni pritisk kisika hitro pade na tako nizko raven, da nič več ne omogoča oskrbe možganov s kisikom. "Jaz ne poznam nobenega potapljača na dah, ki se mu to še ni zgodilo", pravi Nitsch.
Herbert Nitsch ob postavitvi svetovnega rekorda v potapljanju na dah
Seveda je no-limit potapljanje povezano z velikim tveganjem. Aprila letos je ob poskusu podiranja rekorda umrl Francoz Loic Leferme, zvezda potapljanja na dah. Benjamin Franz je moral zaradi nesreče pol leta sedeti na invalidskem vozičku. Celotna desna stran njegovega telesa je bila ohromljena.
"Če pogledam nazaj, sem bil takrat zelo naiven, ker sem misli, da imam vse pod kontrolo", trdi Franz. "Na lastnem telesu sem občutil, kako nevaren je lahko ta šport." Ursa Braumandl no-limit potapljanje že dolgo časa spominja na rusko ruleto. "Zdajšnje globine smatran za čisti samomor."
Herbert Nitsch, ki že leta podira le lastne rekorde, načrtuje že novega: 1000 čevljev, preračunano 305 metrov, z enim samim vdihom. In čemu vse to? "To je trans globin ter občutek vodnih dimenzij, ki so pri 214-ih metrih okoli mene". Zdravniki so izračunali, da je maksimalna globina, ki jo potapljač lahko doseže, približno 330 metrov - zgolj teoretično.
Prevod iz http://www.sueddeutsche.de/
1 komentar:
zelo intiresno, hvala
Objavite komentar