Kako nisem postal milijonar do tridesetega leta

Si že kdaj imel to noro idejo, da bi postal bogat? Jaz tudi. Pa si naredil kaj, da bi jo uresničil? Jaz tudi. Si bil uspešen pri tem? Čestitam, če si, ker jaz vsekakor nisem bil, za zdaj. Kar pa sem dobil, je bilo mnogo neuspelih poskusov, neodgovorjenih sporočil, nenavadnih sestankov in smeha, ko sem vse to pojasnjeval prijateljem.

Doma me niso vzgajali, da bi stremel k bogastvu. Prav tako niso imeli visokoletečih načrtov zame. No, vsaj ne, da bi jaz vedel zanje. Finančno sem se želel osamosvojiti že v začetnih letnikih študija, ko sem začel delati v klicnem centru. Med klici sem imel ravno dovolj časa, da sem lahko prebiral članke o računalništvu in enkrat dobil idejo, da bi objavil blog in prevajal članke ter služil denar od oglasov; mimogrede, ta blog je trenutno še vedno moj edini postranski vir dohodka, čeprav zdaj namesto prevajanja raje pišem članke.

Če iščeš ideje, kako obogateti, raje ne beri naprej. Če pa te zanima, kako dobiti nekaj izkušenj brez vidnejšega uspeha, ti z veseljem postrežem nekaj receptov. Ja, še nekaj, imena oseb in podjetij so izmišljena ... no, delno.

ŠPON

Začnimo s tem, da sem nekoč želel pokazati velikim živinam, kako se optimizira spletni slovar. Založniška hiša Špon se je, na moje začudenje, odzvala na sporočilo, v katerem sem jim ponujal svoje svetovalne storitve in kako jim lahko pomagam izboljšati njihov spletni slovar. Povabili so me na predstavitveni sestanek. No, vsaj tako sem si jaz to predstavljal. Ko sem vstopil v stavbo, je tam že čakal nek moški, kateremu se nisem preveč posvečal, ker bi bil lahko moja konkurenca. Ko se je sestanek začel, nas je poslovodkinja pospremila v sejno sobo in za okroglo so sedeli možje, zbrani kot vitezi. Gospod Glavanski, direktor podjetja Špon, ki je priletel neposredno iz Nemčije, njegovo levo krilo, direktor lokalne podružnice, potem gospod Neznani – moški, ki sem ga srečal na recepciji, poslovna sekretarka in gospod Naredim-lahko-vse-čeprav-nimam-pojma – moja malenkost. Mimogrede, kasneje sem izvedel, da je gospod Neznani zelo priznan in poznan tu okoli. Napisal je več romanov, je priznan kolumnist, lokalni tehnološki guru in človek, ki sem ga ignoriral, kot da bi bil zrak.

Med sestankom sem večino časa poslušal, vendar se naposled le prišel do besede. Doma sem pripravil izčrpno poročilo za predstavitev, vendar, ko sem govoril, sem dobil občutek, kot da bi bil v kakšni globoki jami; samo odmevi mojega glasu, ki govori samemu sebi in očem, ki ga ne poslušajo, oziroma poslušajo, samo ga ne slišijo. Kasneje sem izvedel, da je imelo podjetje drugačne težave, in jih dejansko ni zanimalo primerjalno poročilo, ampak bolj instant rešitev, kako prehiteti konkurenco. Lahko sem si samo rekel: »Srečno s tem«. Saj ne rabim omeniti, da je bil to prvi in zadnji sestanek, ki smo ga imeli. Vendar, ko pogledam nazaj na to izkušnjo, sem se naučil nekaj zelo pomembnih lekcij:

-            Govori tisto, kar ljudje želijo slišati, če želiš prodati

-            Če predstavljaš nekaj, naj bo zanimivo

-            Ljudje ustvarjajo posel in ne predstavitve

-            Ne uči starega psa novih trikov

SEMAFOR

Še en poskus, da bi postal mastno bogat, je bil ta, da sem začel razvijati sistem za spremljanje stanj semaforjev, ki bi povečal varnost v prometu – nekje globoko v sebi še vedno verjamem, da lahko spremenim svet ali pa ga vsaj naredim boljšega. V to idejo sem resnično verjel in še vedno nisem izgubil upanja, da bi jo lahko kdaj realiziral. Tako, imel sem dobro idejo ampak nikakršnega znanja o programiranju, zato sem šel pogledat v splet, če je tam kakšen programer, ki bi uresničil moje sanje. Pristal sem na spletni strani, kjer sem lahko objavil oglas, da iščem razvijalca za svoj nadobudni projekt. Ni minilo 10 minut in že sem imel nekaj ponudb. Počakal sem nekaj dni in po tehtnem razmisleku (tehtnem v smislu, da sem imel na voljo 300 dolarjev) izbral izvajalca. Vse se je začelo dobro, čeprav sva imela nekaj težav v komunikaciji – programer je bil namreč iz Vietnama in z omejenim znanjem angleščine. Hitro sem dobil testno različico aplikacije, ki bi celo lahko postala uporabna. Takrat sem že začel šteti milijone ... Kasneje, ko pa naj bi sledile podrobnosti in tisto, kar bi bilo bistveno za aplikacijo, pa se je sodelovanje drastično poslabšalo. Tip je želel več denarja za nove funkcije, čeprav je sprva pristal na to, da bo naredil končni izdelek za dogovorjeno ceno. Po nekaj neodgovorjenih sporočilih sem obupal nad njim. Iskreno mu že od začetka nisem zaupal (sprva sem tako ali tako mislil, da je robot), zato nisem želel trošiti denarja in sem projekt začasno ustavil – ta »začasno« traja zdaj že 5 let. Kaj pa sem se naučil, je bilo sledeče:

-            Za dober posel najemi ljudi, ki jih poznaš in jim zaupaš

-            Dobra komunikacija je ključ do uspešnega posla

-            Bolje je posvetiti več časa pripravi projekta, kot pa kasneje ta čas porabiti za odpravljanje težav

-            Malo denarja, malo muzike

-            Bodi vztrajen in se resnično posveti ideji, v katero zares verjameš

HAUDI

Nisem še končal z avtomobilsko industrijo ... Nekoč sem proizvajalcu vozil Haudi poslal ponudbo, da jim lahko pripravim inovativne zavorne luči – spet rešujem svet. Presenetljivo so celo odgovorili in dejansko preverili mojo skico, a žal so napisali, da takšne luči ne morejo izdelati, ker zakonodaja tega ne dopušča. Jih bom pa tožil, če bom kdaj videl takšne luči na njihovih avtomobilih – smernike so že naredili točno tako, kot sem opisal. Zapomnil pa sem si, da:

-            Zakoni in patenti dejansko veljajo v nekaterih državah

KAHL Z.

Prijavil sem se tudi na delovno mesto projektnega vodje v podjetju Kahl Z. V motivacijskem pismu sem napisal, da bi želel razviti inovativna očala, ki bi sama uravnavala dioptrijo. Pa naj kdo reče, da to ni super ideja. No, to sem napisal, preden sem vedel, kakšna tehnologija je potrebna, da se naredijo takšna očala. Praktično bi moral eno srednje veliko škatlo stlačiti v kroglico, veliko kot frnikola. Za šalo! Seveda me niso sprejeli. Predlagal sem jim tudi, da bi sodeloval pri razvoju bioničnega očesa, a jih žal tudi nisem uspel prepričati s svojimi (nikakršnimi) kompetencami. Kar pa sem si zapomnil, je bilo to, da:

-            Ne bodi naiven, ko iščeš sanjsko službo

-            Pozorno preuči trg, preden predlagaš nekaj »revolucionarnega«

-            Vodilno podjetje, ki je na tržišču več desetletij, verjetno ve več kot pa google, nekaj znanstvenih člankov in mulc z bujno domišljijo.

ŠTOR

Projekt, ki je bil dejansko najbližje realizaciji, čeprav še vedno daleč od nje, je bil poskus, da bi naredil mobilno aplikacijo za prepoznavanje dreves na osnovi njihovih listov. A ne bi bilo to kul? Posnel bi sliko drevesa in telefon bi ti sporočil, katere vrste je. Ponovno, genialna ideja, sem si mislil. Ko sem ukrotil svoje sanje, sem pisal na biotehniško fakulteto in od gospoda Hrasta dobil zelo obetaven odgovor. Kasneje sem izvedel, da je gospod Hrast docent na oddelku dendrologije in en od najvplivnejših ljudi pri nas. Njegov odgovor me je navdahnil, tako da sem začel raziskovati področje. Preveril sem, če na trgu že obstajajo podobne aplikacije in pri tem naletel na neke čudne izraze, kot so umetna inteligenca, nevronske mreže … A po nekaj dneh nadaljnjih raziskav sem že razumel te neznanke in sem dejansko naredil in naučil nevronsko mrežo. To je bil neke vrste kvantni preskok zame – ustvarjanje umetne inteligence. »Če pa to ni kul, pa ne vem kaj je,« sem si rekel. A še vedno sem se moral naučiti obdelovati slike. To pa je bilo nekoliko preveč zame. Na voljo sem imel samo 2 tedna, ker potem sem bil dogovorjen z gospodom Hrastom za sestanek. V tem času sem uspel še nekoliko bolj raziskati tematiko in ugotovil, da se o tem govori že od leta 2007 in da je napisanih že kar nekaj znanstvenih člankov na to temo in da tudi že obstaja aplikacija, ki dela ravno to, kar bi želel. No, to me je nekoliko potrlo – a ne glede na to sem analiziral članke in se dobro pripravil na sestanek. In sestanek je potekal – no, skladno s pričakovanji. Bil sem nekoliko naiven, ker sem mislil, da ljudje na naši biotehniški fakulteti ne uporabljajo interneta. Seveda ga! In, ko se je sestanek začel, mi je gospod Hrast pred nos zabrisal taisti članek, ki sem ga uporabil kot osnovo za mojo predstavitev. »Pa saj me hecaš,« sem si mislil. A nisem se vdal. Poskušal sem ga prepričati, da bi lahko vseeno sodelovali na tem projektu. Kar pa me je dokončno pokopalo, je bila njegova izjava, ko je rekel: »Veš, Jura, zelo zanimivo je, da ste me v zadnjem času kontaktirali trije v zvezi s to tematiko. Ena je bila naša nadobudna študentka, drugi si ti, tretji pa je raziskovalec z inštituta Jožef Štefan«. Ta inštitut je slučajno vodilna raziskovalna ustanova za umetno inteligenco v regiji. »Mislim, kako se lahko kosaš s tem,« sem si rekel in obupal. Ne glede na to pa sem se naučil, da:

-            Ne podcenjuj ljudi

-            Imej dober rezervni načrt

-            Navduši in bodi prepričljiv na prvem sestanku, ker je lahko zadnji

-            Pričakuj najboljše, pripravi se na najslabše

OČALAR

Po vseh teh neuspelih poskusih bi si verjetno mislil, da bom obupal. Samo ne, to ni moj stil. Pred kratkim sem si prek spleta kupil očala in slučajno opazil, da to podjetje še nima zastopnika tukaj, zato sem jih vprašal, če bi želeli, da bi jim jaz prodajal očala. Moj sogovornik me je v odgovoru kar nekoliko nasmejal. Vprašal me je namreč naslednje: Ali imam svojo optiko? Če sem že prisoten na trgu z optičnimi in medicinskimi pripomočki? Če že imam ekipo tržnikov? Če že imam strategijo, kako bom prodajal očala? Moj odgovor je bil v bistvu sestavljen iz treh »ne« in enega »mogoče«. A ne glede na to, sva se dogovorila za sestanek in bomo videli, kaj bo nastalo iz tega. Pravzaprav že vem, kaj se bo zgodilo in da bo to nova zabavna zgodba za moje prijatelje. A vsaj lahko bom rekel, da sem poskusil in tega ne bom obžaloval kasneje.

MODROST

Ta zgodba nima žalostnega konca, ker pri vsem tem je pomembna pot, ki sem jo »prehodil«. Spoznal sem veliko novih področij, tematik, preizkusil sem nove strategije, spoznal nekaj zanimivih ljudi, izboljšal svoje predstavitve, izgubil strah pred nastopanjem in »velikimi živinami« ... Tako da, če pogledam iz tega vidika, to ni nekaj, kar bi se dalo dobiti čez noč in je dejansko nekaj vredno. Vseeno pa moram nekako najti način, kako vnovčiti te preklete izkušnje.

To sem napisal, ker sem ti želel povedati, da imaš na voljo dve poti. Ena vodi po bližnjici neposredno do cilja. Pri tem niti ne boš vedel, kako si prispel tja in še manj boš znal to ceniti (vseeno mi prosim povej, kako ti je to uspelo). Druga pot je pa precej daljša in trnova – po njej trenutno tudi jaz tavam in še ne vidim luči na koncu tunela. Pričakuj pa, da te bo ta pot duhovno obogatila in boš znal ceniti vsak korak, ki si ga naredil. Uspeh pa žal ni zagotovljen, ne glede na to, katero pot boš ubral. Bistvo je, da se boš na potovanju naučil nekaj neprecenljivega in, ko na trenutke ne boš več videl smisla, takrat samo naredil en korak naprej, ne glede na to, kako težko bo. Takoj boš dobil nov zagon. Ko boš potoval, boš tudi lahko dobil priložnosti, za katere si ne bi niti mislil, da se bodo pojavile, preden si začel potovanje. Izkoristi jih!

Naj bo dovolj za zdaj. Moja štirimesečna hčerkica se je naveličala te pravljice za lahko noč in se sestradana zbudila, tako da moram zelo hitro zaključiti. Morda pa bo zdaj tudi čas, da napišem nov seznam opravil, ki jih želim narediti do svojega štiridesetega leta, z nekoliko drugačnimi prioritetami ...