70. obletnica Guernice

Ulica za ulico

Pred 70-imi leti so nemška in italijanska lovska letala uničila baskovsko mesto Guernica. Njihov cilj je bil, preizkusiti absolutno bombno vojno.

Prvo poročilo je naslovljeno na papeža. Pisal mu je baskovski duhovnik Alberto de Anaindia, poleg njega se je podpisalo še 20 bratov: »Bil je čudovit dan, nebo jasno in sončno. Okoli 17 ure smo prispeli v predmestja Guernice. Ker je bila tržnica odprta, je bilo na ulicah veliko prometa. Naenkrat smo zaslišali glas sirene in postalo nas je strah. Ljudje so tekali v vse smeri, spustili so vse iz rok, samo da so našli zavetišče, nekateri so se zatekli celo v gore. Kmalu zatem se je nad Guernico pojavilo sovražnikovo letalo. […] točno nad središčem je odvrglo tri bombe. Tik zatem sem videl sedem letal, katerim jih je sledilo še šest in zatem jih je priletelo še pet, vsi znamke Junkers. […] Ženske, otroci in starejši moški so ranjeni popadali na tla, kot muhe, povsod so se pojavile luže krvi. Videl sem starejšega kmeta, ki je sam stal na polju, tik zatem ga je ubil rafal strojnice. […] Drugi val letal je na naše mesto odvrgel zažigalne bombe. […] Zadostovalo je, da se je celoten kraj spremenil v ogromno ognjeno peč.«

Drugo poročilo je izšlo 28. aprila 1937 v londonskem časopisu Times. Njihov dopisnik George L. Steer je prispel v požgano mesto šele v noči po napadu; na podlagi pogovorov s pričami si je ustvaril pregled nad minulimi dogodki: »Guernico, najstarejše mesto Baskov in središče njihove kulturne tradicije, so včeraj uporniki z letalskim napadom popolnoma uničili. […] Napad na Guernico je v zgodovini vojskovanja, kar se tiče načina izvedbe, obsega uničenja in izbire sredstev, brez primere. Guernica ni bila vojaški objekt. Mesto se je nahajalo daleč za fronto. Namen bombardiranja je bil očitno demoralizirati prebivalce in uničiti zibelko baskovskega ljudstva.« Napad se je stopnjeval. Trajal je več ur. »Stanje se je začelo umirjati šele okrog 19.45, ko je postajalo temno. Celotno mesto s 7000 prebivalci, kot tudi 3000 ubežniki je bilo počasi in sistematsko razbito na kose«
Duhovnik govori v imenu žrtev in apelira na moralo, poročevalec pa se sklicuje na mednarodno pravo. Slednji je kršitev zakonitosti označil kot zgodovinsko cezuro.

V Bayreuthu padla odločitev, Hitler bo napadel

Pri uničenju Guernice je sodelovalo okrog 60 nemških in najmanj ena eskadrilja italijanskih vojaških letal. Lovci so vzleteli v Vitorii in Burgosu, 20 ozirom 60 minut letenja oddaljenih od cilja napada. Prileteli so s severa in na podlagi natančnih zemljevidov po sektorjih zbombardirali mesto: samo simbola baskovske identitete, Sveti hrast ter parlament, sta ostala cela. V skoraj triurnem napadu so bile mešano uporabljene zažigalne, eksplozivne ter šrapnelne bombe. Število žrtev ocenjujejo na okoli 800, ranjenih pa na okoli 3000 ljudi. Neposredno odgovorna za napad sta bila nadporočnik Wolfram Freiherr von Richthofen, šef štaba in vodilni mož legije Condor, ter poveljnik štaba španskih kopenskih sil polkovnik Juan Vigón, mož, ki mu je zaupal vodja upornikov, general Francis Franco.

Zgodovina Izbrisa Guernice se je začela pisati slabo leto poprej, v tisoč kilometrov oddaljenem mestu Bayreuth. Na večer 25. julija leta 1936, po predstavi Siegfried, je uspelo dvema, v Maroku delujočima Nemcema, oba člana stranke, Adolfu Hitlerju posredovati klic na pomoč generala Franca. Franco je 17. julija poveljeval upornikom španske vojske v Afriki in začel vstajo zoper republikanske vlade v Madridu. Ker pa mornarica ni želela prepeljati upornikov v Španijo, je njegov načrt sprva spodletel. Franco je nujno potreboval transportna letala. Hitler se ni dolgo obotavljal in še v isti noči je padla njegova odločitev. Tri dni zatem je v maroškem mestu Tétouan pristalo 20 potniških letal. Letala je poslal tudi italijanski diktator Benito Mussolini. V roku desetih dni je bilo čez morje premeščenih 15.000 vojakov. Iz državnega udara je nastala vojna.

Hitlerjev načrt je bil, onemogočiti enega izmed "komunističnih" blokov v Parizu in Madridu, ki je bil pod okriljem vlade Ljudske fronte, ter pridobiti Španijo na svojo stran ob novi vojaški ureditvi Evrope. Poleg tega so bili v ozadju tudi obrambno-gospodarski razlogi - Španija je bila namreč ena največjih dobaviteljih rude v Rajhu. Ker bliskovita zmaga pučistov ni uspela, je Hitler naročil dodatno pošiljko vojaških letal, bomb, tankov in topov. Novembra je bilo v mestu Cádiz 6500 vojakov vojnega letalstva. Legija Kondor, ki ji je poveljeval "posebni štab" Hermana Göringa, je bila neposredno podrejena Francu. Posadke so potovale, zaradi pakta o nevmešavanju je moralo njihovo delovanje ostati tajno, v Španijo kot turisti NS-organizacije "Kraft durch Freude" (Moč iz veselja). Da bi čim večim pilotom omogočili bojne izkušnje, so se posadke menjavale. Vsega skupaj je bilo tako v pripravljenosti 20.000 vojakov ter okrog 500 letal. Francov drugi zavezanec, Mussolini, ki je na območju sredozemskega morja koval svoje načrte, je prispeval velik delež svoje vojske, 80.000 vojakov ter okoli 1000 vojaških letal.

Položaj pozimi leta 1936/37 za upornike ni bil ravno ugoden. Za podporo republike je Sovjetska zveza prispevala letala ter vojaške stratege. Ustanovljene so bile tudi prve osi mednarodnih brigad. Čeprav so bili vojaško slabo podkovani, so novembra rešili Madrid. Tudi nov napad upornikov v februarju in marcu 1937 je spodletel.

To je bil povod za že načrtovano operacijo na severu. Tamkajšnje regije so bile ločene od republikanskega območja. Zaradi političnih razlik med katoliško-konzervativno baskovsko deželo Baskijo ter komunistično Asturio, ni prišlo do skupnega vojaškega poveljstva in zaradi tega regija ni dobila orožja. Na voljo ji je bilo nekaj topov in nič! vojaških letal. Franco je želel izkoristiti ugodno situacijo in najprej osvojiti Bilbao, industrijsko središče Baskov. Za posredovanje so mu bile na voljo štiri brigade iz Navare, strahzbujajoči maroški plačani vojaki, poleg teh pa še 250 nemških ter italijanskih letal. Obstajala pa je tudi ena posebnost.

Legija Kondor, pod vodstvom njihovega glavnega poveljnika generalmajorja Huga Sperrle, je že od začetka menila, da je Francovo vodenje preveč obotavljajoče, delovanje čet na bojišču pa površno. Nemci so številne Francu podrejene oficirje opisali kot "leni, neumni, prevzetni, neposlušni". Naveličani stalnih konfliktov z glavnim štabom v Salamanki, legija Kondor ni več hotela biti le "podaljšano topništvo" ampak si je želela kar se da neodvisnega delovanja. Richthofnu, ki je bil šef štaba legije od januarja 1937, je uspelo podrediti italijansko vojno letalstvo ter španske kopenske sile. "kot bi mignil" je Richthofen 24. marca v svojem dnevniku slavil uspeh, "imam vse niti v svojih rokah. [...] Praktično vodimo vse posle, skoraj brez vsakršne odgovornosti".

Dnevnik pa je potrebno brati s previdnostjo, saj so bili podatki vpisani šele pozno zatem, ko so se dogodki zgodili. Poleg tega je bilo besedilo leta 1939 še enkrat obdelano. In vse kar bi lahko škodilo "avtorju" ali Legiji manjka oziroma je prikrito. Vsekakor pa je strategija Richthofna jasno razvidna. Že prvi dan napadanja, 31. marca, sta bila porušena mesto Durango ter vas Ochandiano, tri tedne kasneje pa še mestece Eibar ter vasice Elgueta, Ermua in Elorrio. Vsi porušeni kraji so ležali za nasprotnikovo fronto. Zračni napadi naj bi pretrgali obrambne črte ter pospešili operacije kopenskih sil. "brez obzira na civilno prebivalstvo", kot je pokazala kasnejša analiza.

Izstopala sta dva napada. V vasi Ermua so bile prvič odvržene zažigalne bombe, ter napad na Durango, v katerem je takrat živelo okoli 10.000 prebivalcev in nekaj tisoč pribežnikov, in je bilo zaradi bombardiranja, ki je terjalo 250 življenj, osvojeno šele po treh tednih. Služilo je kot grožnja. V Guernici pa je bilo še huje.

Prvotnega ukaza za vojaški pohod legije na severu, se ni več upoštevalo, pač pa osnutek iz decembra 1936, v katerem so bili kot cilji navedeni tovarne orožja in streliva, pristaniški objekti, skladišča živil ipd., teroristični napadi [...]. Richthofen je strmel k temu, kot potrjuje šele pred kratkim odkrit dokument iz dne 18. decembra, da "španska stran končno enkrat eksplicitno izrazi željo po napadanju naselij, in da se ta možnost kar se da hitro udejanji, ter prouči učinek bombardiranja v mestih, ki ležijo tik ob mejni črti, in ki bodo z veliko verjetnostjo kmalu zavzeti". Ta načrt poveljnika legije Sperrle-ja je bi podprt, kot tudi predlog Richthofna, da bi napade nad civilnim prebivalstvom izvajali "nepričakovano, tik pred zoro". Testiranje in teroriziranje: ta koncept se je izvajal po nemških predpisih zračnega vojskovanja iz leta 1936. Giulia Douhet, italijanskega teoretika zračnega vojskovanja, ki je označil civilno prebivalstvo kot primarni cilj vojnega letalstva, sprva niso povsem upoštevali. Toda, ko so napadi na oborožene sile nasprotnika postali enakovreden cilj »volji do upora sovražnikovega prebivalstva«, je bilo prvič dovoljeno moralno bombardiranje.

Richthofen se je v Španiji izpopolnil na tem področju. 23. aprila 1937 je taktično sodelovanje s kopenskimi silami ponovno spodletelo, je zapisal v svoj dnevnik, "pojavili so se pomisleki, da bi vendarle porušili Bilbao." Toda potem je padla odločitev - Guernica. Zdelo se je bolj varčno na manjšem mestu prikazati, da lahko legija iz obličja zemlje izbriše katerikoli kraj, kot pa se v Bilbau, ki je bil obdan z protiletalsko obrambo ter železnim obročem fanatičnih vojakov, spustiti v boj na nož. Tako dejanje bi metalo slabo luč na celotno vojsko.

Mednarodni protest, ki je sledil napadu, je sprva ovrgel takšno razlago. Svet je želel vedeti, kdo je odgovoren za pokol. Francov glavni štab v Salamanki je trdil, da je nasprotnik sam požgal mesto. Legija je na vprašanja iz Berlina sprva odgovarjala kratko in jedrnato: "nobenih Nemcev." V istem hipu je bilo pilotom prepovedano govoriti karkoli o njihovem delovanju, in kmalu po zavzetju Guernice, tri dni kasneje, so morali gasilci s kraja odstraniti vse sumljive ostanke bomb in neeksplodiranih teles.

Ko zanikanje ni več pomagalo, so poskušali fingirati vojaške cilje. Ob priletu so skupine bombnikov zbombardirale naselje Guerricaiz, ki je bilo takrat v rokah nasprotnika. V Guernici, tako po novem trdi Richthofen, naj bi se v nadaljevanju napada uničila kamnit most ter križišče v predmestju Renteria. Na podlagi teh izjav je 30. aprila, štiri dni po napadu, v svojem dnevniku utemeljil, zakaj je mesto povsem zravnal: "napadalo se je z 250-kilogramskimi ter zažigalnimi bombami, slednjih je bila približno tretjina. Ko so priletela letala Junkers Ju 1, je bil že povsod dim (od VB[poskusni bombniki, ki so napadali v skupinah po tri]), nihče več ni mogel razpoznati ciljev - ulice, mostovi, predmestja, ampak so bombe enostavno odmetavali v prazno."

V času NS ta razlaga ni bila zelo razširjena, ki je po letu 1945 služila veteranom, da so lahko opravičevali na novo odkrite podrobnosti, kot so bile: močan veter in nenadni premiki čet. Nemški zgodovinarji zračnega vojskovanja, so radi posegali po tej razlagi. Tudi ta različica je bila laž in ni mogla ponuditi verodostojnih odgovorov na sledeča vprašanja: Zakaj so prvi trije bombniki, ko še ni bilo dima, namesto mostu, napadli mestni center? Zakaj ni bil napad, ki je sledil, zaradi slabe vidljivosti prekinjen, in se je, nasprotno, nadaljeval še ure? Če je bil cilj napada most, zakaj so bili bombniki opremljeni z zažigalnimi bombami? In zakaj niso bili v ta namen uporabljeni posebni bombniki, Stuka, namenjeni natančnemu strmoglavemu napadanju ciljev.

Izgovor perfekcionista Richthofna, da so bombe zgrešile cilje, je bil privlečen za lase. Toda ta izgovor je bil nujno potreben, da so lahko prikrili drug motiv za bombardiranje. Richthofen je bil v Prvi svetovni vojni pilot lovskega letala skupaj z njegovim slavnim bratrancem sta letela v isti eskradrilji. Študiral je strojništvo in v vojski Rajha sodeloval pri tajnem vzpostavljanju vojnega letalstva. Kariero je naredil v tehnični stroki ministrstva za letalstvo. Konec novembra 1936 je bil premeščen v Španijo, da bi tam testiral letala in bombe. Toda zaradi težkega položaja, v katerem so se nahajale Francove čete, do tega ni prišlo. "Eksperimentiranje ne pride v poštev", je 2. decembra zapisal v svoj dnevnik.

Zaradi tega se je posvetil nujnejšim nalogam. Z novimi, modernimi tipi letal je želel streti letalsko premoč francoskih in sovjetskih letal na republikanski strani. Pri tem je tudi uspel. V začetku leta 1937 je Berlin dostavil 6 novih modelov. 31 letal je bilo razporejenih v poskusne eskadrilje, ki so potem prispele na že osvojeno ozemlje, Zatem jih je dal Richthofen preizkusiti v bojnih okoliščinah. To je bil drugi razlog za napad 26. aprila: v Guernici se je izpopolnjevalo bombardiranje ravnih površin. Izboljšalo naj bi se izmenjevanje med bombniki in lovci, poleg tega naj bi se izpopolnil tudi nov način odmetavanja bomb. Posebno vlogo so pri tem igrali poskusni bombniki [VB o.p.] ter njihov vodja nadporočnik Rudolf von Moreau.

Zaradi brezhibne organizacije zračnega mostu za Francovo vojsko v Afriki, ter popolnoma točne dostave tovora življenjskih potrebščin za upornike ujete v utrdbi Alcázar v mestu Toledo, je veljal za najbolj izkušenega pilota bombnika v legiji. Moreau je kot prvi priletel nad Guernico, bil je neke vrste vodnik. Ko je s svojim letalom Heinkel 111 opazil svoj ciljni predel, je odvrgel bombe na okolico železniške postaje, preostanek njegove eskadrilje pa je napadel bližnji trg. To sta bila cilja na jugu mesta in od tod dalje, proti severu, so prihajajoča letala tipa Ju 52 v naslednjih urah bombardirala ulico za ulico.

Potek napadanja je kot prvi analiziral George L. Steer: "najprej so manjše skupine letal nad celotnim mestom odvrgle težke bombe ter ročne granate, na vse predele po vrsti. Zatem so priletela lovska letala in v nizkem preletu s strojnicami streljala na ljudi, ki so v paniki bežali iz [že poškodovanih] zavetišč. [...] Cilj takšnega napadanja je bil očitno ponoven pregon ljudi, da bi se skrili pod zemljo, ker je tik zatem priletelo do 12 bombnikov naenkrat, ki so odvrgli težke ter zažigalne bombe, [...] da bi porušili hiše in jih potem pustili, da zgorijo nad žrtvami."

Toda napadalo se ni samo zato, da bi določili optimalno zaporedje bombardiranja. Ravno tako pomembno je bilo, vse, kar se tiče bomb - njihovo število, kombiniranje, višina, s katere naj bi se jih odvrglo, ter njihov učinek - preizkusiti v praksi. To je veljalo predvsem za dva tipa bomb. Prvi tip so bile termitnw, zažigalne bombe, proizvajalca IG Farben, ki so bile odvržene s poskusne višine 2000 metrov, prebile so strehe, ter se s temperaturo 2400°C zažirale proti dnu stavbe. Minske-eksplozivne bombe tipa SC 250, proizvajalca Rheinstahl pa so v začetnih poizkusih rušile večnadstropne hiše.

Strokovnjaki za orožje so v Španiji po vsaki uporabi proučili učinke obeh bomb. Medtem, ko so bila poročila o obeh bombah uničena, so dokument z dne 28. maja 1937, poleg tega pa še 14 slik ruševin, ostali v privatni lasti. Lastnik naj bi bila oseba s psevdonimom, enakim šefu štaba "v. Richthofen 2". Kraji dogajanja pa so mesta Duranga, Eibar in Guernica.

Na Polskem se "preizkuša dalje", zatem bodo gorela ruska mesta

V Durangu in Eibarju so bili v uporabi predvsem italijanski bombniki, ki so s 50- oziroma 100-kilogramskimi bombami poškodovali 35 oziroma 60 odstotkov vseh hiš. Sklicujoč se na poročilo, je bilo v Guernici uporabljeno predvsem nemško orožje. "Uničenje mesta je potekalo na sledeč način: v prvem napadu so bile odvržene predvsem zažigalne bombe, ki so zanetile številne strehe in tako "odprle" hiše. V napadu, ki je sledil tik zatem so z 250-kilogramskimi, eksplozivnimi bombami uničili vodno napeljavo, ter s tem onemogočili poskuse gašenja. Z neposrednimi zadetki pa so hiše dokončno porušili do tal." Ob takem vrstnem redu se je z 31.000 kilogrami odvrženih bomb doseglo 75 odstotno uničenje. Skupno vsem trem mestom je bilo to, da je bil vpliv na moralo, ki je bil dosežen z napadi, v katerih so bile uporabljene 100- in 250-kilogramske bombe, ogromen.

Že ta analiza pa skuša z mero previdnosti, prenesti izsledke "na položaj v Srednji in Zahodni Evropi". V vmesnem poročilu o skupini bombnikov 1938, ki sta ga podpisala Richthofen in Sperrle , se veliko bolj odprto govori o "nadaljevanju [napadanja o.p.]v smislu evropske vojne". Poudarjeni sta bili dve izkušnji pridobljeni na podlagi bombardiranja ravnega terena: "dolgotrajni napadi na manjše enote naj bi ustrahovali civilno prebivalstvo." Požare pa se lahko zaneti le, če se "mešano odvrže" eksplozivne ter zažigalne bombe. "V evropski vojni", tako se glasi sklep, "se lahko mesta, ki imajo hiše zgrajene na lesenem ogrodju, zaneti z zažigalnimi bombami."

Ko se je začela vojna v Evropi, je Richthofen svoj štab iz Španije preselil. Kot poveljnik zveze pilotov za bližinsko bojevanje, je nadaljeval s testiranji - kot je bilo na primer uničenje poljskega mesteca Wieluń. Prvi dan Druge svetovne vojne, 1. septembra 1939 - je z eskadriljami letal tipa Stuka demoraliziral civilno prebivalstvo po vseh evropskih frontah. Poleti 1941 je Richthofen lahko uporabil svoje izkušnje iz napadanja z zažigalnimi bombami, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Ognjeni dež nemškega vojnega letalstva je do tal porušil mesta Minsk, Witebsk, Orscha, Grodno, Smolensk, Brjansk in Wjesma.

1943 je Wolfram Freiherr von Richthofen doživel vrh svoje kariere, ko ga je Hitler pri 48-ih povzdignil v general-feldmaršala. Dve leti kasneje, nekaj tednov po koncu vojne, je pionir apokalipse umrl v mestu Bad Ischl.

prevod iz časopisa Die Zeit