Panorama: "Islam ne sovraži humorja"

"Islam ne sovraži humorja"

Kar nekdo dojame kot smešno, lahko pri drugemu sproži le zdolgočasen nasmešek. Profesor Georges Tamar je na kongresu poskušal odgovoriti na vprašanje, čemu se smejijo ljudje v arabskih deželah.
Intervju: Silke Lode


Ni človeka, kateri se ne bi smejal - o tem je prepričan Georges Tamer. Toda ljudje se smejijo različnim stvarem. V Libanonu rojeni profesor vidi razlog za nesporazume med predstavniki različnih kultur v drugačnem humorju. Zaradi tega je povabil znanstvenike iz vsega sveta na Freie Universität v Berlinu, kjer naj bi do sobote analizirali humor v arabski kulturi.

SZ: Gospod Tamer, ali se lahko Evropejci in Arabci smejijo isti stvari?

Tamer: Povedal vam bom en aktualen vic iz Bejruta. Pretekli december so bili protesti zoper vlade. Protestniki so kampirali v središču mesta. V vicu nastopata dve osebi Abu Al-Abt in Abu Steif. Par, kot Tom in Jerry. Po napornem dnevu prenočita v šotoru.

Sredi noči vstane Abu Al-Abt, prebudi Abu Steifa in ga vpraša: »Kaj vidiš?« Abu Steif odgovori: »Vidim mesec, zvezde in svetlobo, ki prihaja iz visokih zgradb.« - »In kaj to pomeni?« - »To je znak naše svobode, suverenosti in neodvisnosti!« »Ti idiot, to pomeni, da nam kradejo čas!« In, se lahko smejite temu?

SZ: Ja.

Tamer: To ni samoumevno. Res, da se smejijo vsi, toda čemu – to je odvisno od političnih, kulturnih, socialnih, verskih, vzgojnih ter drugih vplivov. Humor je odvisen od konteksta. In humor ni enosmerna ulica – vedno sta udeleženi dve strani.

SZ: Ali obstaja posebno, arabsko dojemanje humorja?

Tamer: To želimo odkriti v času seminarja. Pavšalno rečeno lahko trdimo: Arabci so južnjaki. So bolj sproščeni kor na primer Nemci. V arabskih družbah se pomembne stvari jemlje resno, toda ljudje si tudi dovolijo šaliti se na račun tega. Libanonci so v času prisotnosti sirijske vojske sirijske vojake karikirali z vlogami v šalah. In obstaja veliko palestinskih šal o stanju Palestincev.

SZ: Bi nam zaupali eno?

Tamer: Prav, to je stara šala iz Libanona. Sirijski vojak stoji na kontrolni točki in ustavi voznika peugeota 404, ter vpraša: »S sabo imate dve osebi – kje so pa ostali?« Libanonec ne razume. »Vozite peugeot 404 – torej imate s sabo 404 osebe. Kje so ostali?«

Libanonec ne dojame in želi govoriti z oficirjem. »Postite mojega oficirja pri miru«, pravi vojak. »On ima težji primer: Prej je mimo pripeljal mercedes 600!« To so lahko čisto primitivne šale – toda ljudje se poskušajo na tak način znabiti svojih frustracij.

SZ: V skoraj vsakem pogovoru med Arabci se sliši besedna zveza: »Kar Bog želi.« Vidi se jo napisano na tovornjakih, taksijih in stenah hiš. Se lahko Arabci posebaj dobro smejijo slabim situacijam, ker so postale že del njih?

Tamer: To bi lahko bil en razlog. Vera je zelo pomembna, človek se pusti božji volji. Tisti, ki to naredi, se lahko šali na račun situacij, ki jih ne more spremeniti. V Nemčiji se v take situacije prej podvomi, kot pa da bi se sproščeno resigniralo v njih.

SZ: V Maroku je bil zaradi naslovne zgodbe nedavno prepovedan magazin Nichane. Zgodba je nosila naslov: Kako se Maročani smejijo na račun vere, seksa in politike. Ali obstajajo tabuji, o kateri se ne sme šaliti?

Tamer: Kjer vlada diktatura, se ne sme šaliti na račun vladajočih. Kot je na primer Assad v Siriji. Kdor to vseeno počne, lahko izgubi službo ali pristane za zapahami, kot Driss Ksikes iz Nichane. Ali Fares Youwakim. V gledališki satiri se je šalil na račun Gaddafija in bil tako deležen groženj iz strani libijskega veleposlalništva. Oba in tudi ostale žrtve humorja smo povabili na seminar, da bi bili pogovori kar se da živahni.

SZ: Se muslimani lahko šalijo na račun islama?

Tamer: V konzervativnih krogih muslimansko-arabske družbe to ni posebaj zaželjeno. Vera ima posebno mesto med vrednotami – tudi med kristjani v Orientu. Ne bodo se šalili o Jezusu, Mariji ali o preroku islama – enostavno iz spoštovanja do vere in verskih osebnosti.

V Nemčiji je to bolj sproščeno, v ne tako verski družbi se lahko govori o verskih vsebinh na šaljiv način.

SZ: Je bil torej prepir o karikaturah Mohameda nesporazum, ki je bil posledica različnega dojemanja humorja?

Profesor arabistike Georges Tamer

Tamer: Prepira o karikaturah ni potrebno precenjevati. To je bil politizem, pri katerem je potrebno razumeti različne poglede. Na eni strani so bili odzivi: Ti so bili dobro uprizorjeni. Protesti so se pojavili šele tri mesece zatem, ko je danski časopis objavil karikature. Obstajali so ljudje, ki so si želeli protestov.

S tem je bilo povezano politično sporočilo, da je fundamentalistična struja v muslimanski družbi močna in da lahko mobilizira množice. Bilo bi napačno, če bi zaradi tega dejali, da Arabci nimajo smisla za humor. Problem ni v tem, da ljudje na splošno ne bi marali karikatur ampak v tem, ker naj bi določene želile in nespoštovale preroka.

Obraza Mohameda se v ortodoksnih kroga islama ne kaže. Brez načrtovane mobilizacije ne bi bilo rakcij, kot smo jih doživeli.

SZ: Prepir je bil torej instrumentaliziran?

Tamer: Da.Islam ne sovraži humorja. Nedavno sem v zbirki rekov Mohameda prebral, v njej celo piše, da se Bog smeji. Toda versko razmišljanje je resno, to sem opazil tudi pri krščanstvu. Tudi menihi se lahko le smehljajo, ne smejo pa se smejati in šala o judih je sekularna.

SZ: Pred 20-imi leti ste iz Libanona prišli v Nemčijo. Ste se naučili razumeti nemški smisel za humor?

Tamer: Rad se smejim s svojimi nemškimi prijatelji ali pa nekaterim šalam na televiziji. Na primer o čistilcih oken. Toda pred kratkim sem gledal televizijski šov Deutschland lacht (Nemčija se smeji). Publika se je iz srca smejala, toda jaz se nisem mogel.

Menim, da je razumevanje smisla za humor neke druge kulture, del integracije. Jaz sem se hitro integriral, nek prijatelj me je po dveh letih poimenoval Prus iz Libanona.

Prevod iz: www.sueddeutsche.de