Prevod kratke zgodbe Leichte Mädchen

Malin Schwerdtfeger

Lahka dekleta

Kratke zgodbe

Moj prvi osemtisočak

Mama se je spet vrnila ponoči. Sklonila se je k meni, me poljubila med oči in od vonja po žarkem jakovem maslu, po dimu in pokvarjenem želodcu mi je postalo slabo. Še v polsnu me je prešinilo: Tibet ali Nepal. Tako odvratno lahko smrdi le nekdo, ki se je pravkar vrnil iz centralne Azije.

Naslednje jutro je sedela za veliko mizo v jedilnici in mešala ječmenovo moko v čaj.

»Dobro jutro, srček,« je rekla, ko sem vstopila, »ali ni že zdavnaj čas za šolo?«

»Počitnice so,« sem rekla. Tekala sem po jedilnici in pobirala stvari, ki jih je ponoči preprosto odvrgla vsepovprek. Oblačila iz goretexa prekrita s skorjo blata, aluminijasta posoda z zasušenimi ostanki ječmenove kaše, poseben kuhalnik, fotografska oprema in njeni smrdljivi planinski čevlji so ležali po vsej sobi. Vendarle pa ji je uspelo spalno vrečo obesiti ven na ograjo verande. Gotovo je bila polna uši.

Vse sem zvlekla na verando. Le s posodo za kuhanje sem odhitela v kopalnico. Postavila sem jo v kad in čeznjo spustila vročo vodo.

»Usedi se,« je rekla mama, ko sem prišla nazaj v jedilnico. Pokazala je na stol poleg sebe.

»Si prinesla s seboj karkoli, za kar bi morala vedeti?« sem vprašala in se usedla na nasprotni konec mize. »Uši, garje, grižo, dengo?«

»Mislim, da ne,« je rekla mama. »Le žulje na stopalih.«

Presedla sem se nekaj stolov bliže.

Pila sem kakav in opazovala, kako sreba čaj. Pred njo je v umazani plastični vrečki ležala kepa jakovega masla. S prsti je drobila majhne koščke, jih dajala v čaj in pomešala preden je popila.

»Mama,« sem nazadnje rekla, »umiti ti morava lase!«

Medtem ko sem ji v zvozlane lase vtrla že skoraj vso stekleničko breskovega balzama, je mama, ne da bi jo kaj vprašala, pripovedovala o plazovih v Annapurni, poplavah v dolini Rolwaling in snežnih viharjih v Solo Khumbu. Pripovedovala je o gozdovih vzhodnega Tibeta, kjer mrgoli pijavk, o kitajskih vaških zaporih in o pijanih policistih, o avtobusih, ki so se raztreščili v globelih in o od mraza ožganih obrazih alpinistov, ki v razpadajočih bivakih Lukle na področju Everesta čakajo na povratni let v Kathmandu. Pripovedovala je o tem, kako ji je višinska bolezen zmehčala možgane, ko se je poskušala povzpeti na Pumori ter o redkem himalajskem zraku, ki poleni kri in poškoduje pljuča

Dve uri kasneje sem ji iz las izčesala zadnji vozel in predrla ter razkužila vse žulje na stopalih. Potem je bila mama spet tako utrujena, da se je ulegla na kavč in takoj zaspala.

Zazvonil je telefon. Bil je Arne iz Trekking Guides.

»Zdravo,« je rekel. »Ali je doma?«

»Spi,« sem rekla »in noče, da bi jo kdo motil. Sploh pa ne vi.«

»Naj ne spi toliko, raje naj piše,« je rekel Arne.

Odložila sem.

Skuhala sem kavo za očka. Nato sem mu v posteljo na pladnju prinesla kavo, skodelo koruznih kosmičev in injekcijo proti trombozi.

V spalnici je bilo hladno in temno. Ampak očka je bil že buden.

S prenosnika je na zmečkano odejo padala zelenkasta svetloba.

To kar je počel, je očka imenoval teleslužba. To pomeni, da je imel internetni priključek in račun za elektronsko pošto in nikoli mu ni bilo treba vstati. Zajtrk sem mu postavila na posteljo poleg prenosnika.

»Vrnila se je,« sem rekla.

»Sem slišal,« je rekel očka.

»Te zanima, kje je bila?« sem vprašala.

»Smrdi po žarki masti. Na Grenlandiji?« je ugibal očka.

»V Nepalu,« sem rekla. »In v Tibetu. V Tibetu brez vizuma. Ponoči se je morala pretihotapiti čez mejo. Stanovati je morala v nomadskih šotorih in se skrivati v zapuščenih gorskih vaseh. Enkrat jo je odkril policist in jo vtaknil v zapor, ona pa ga je opila s čangom in pobegnila.«

»Opila?« Se je zasmejal očka in se začel potiti. »Dol se je dala z njim. Z umazanim, zapitim Kitajcem.«

Vzela sem injekcijo, snela zaščitno kapico z igle, odgrnila odejo, s prstoma stisnila nekaj sala na očkovem trebuhu in mu v nastalo gubo dala injekcijo.

»Kako prijazno!« je rekel očka. »Mi prineseš videofon?«

S teleslužbo je očka pričel, ko je mama začela delati za Trekking Guides. Svoj prvi vodnik po Kavkazu je mama napisala, ko sem imela šest let. Od tam sva dobivala razglednice, ki so jih drugi popotniki zanjo oddajali v Jerevanu ali Tbilisiju. Včasih pa se več tednov ni oglasila. Ko se je vrnila, je s seboj prinesla na litre armagnaca in velikanski šop nekega zelišča z vijoličastimi listi. Te liste je potem nenehno žvečila in jih dajala v vsako jed. Ponoči je prihajala k moji postelji, mi ure in ure pripovedovala o pohodih z ovčjimi pastirji in mi ni pustila spati. Povedala mi je tudi za nekega pastirja Dmitrija, v katerega se je zaljubila.

Nekaj mesecev kasneje je spet izginila. Tokrat, da bi prezimila na Spitzbergih. Kočo si je delila z Einarjem, lovcem na krzno, ki je bil pol Norvežan, pol Eskim. S tega potovanja je prinesla pet polarnih lisic, ki mi jih je položila pred posteljo in tokrat je cele noči pripovedovala o ledenih ploščah, o okusu mesa črnega tjulenja, o grozi polarnih noči in o prijetnih rečeh, s katerimi jo je Einar v dogih mesecih teme reševal pred norostjo.

To je bil čas, ko je očka začel s teleslužbo.

Popoldne sem mamo iskala po vsej hiši. Našla sem jo v temnici. Sunkoma sem odprla sem vrata in uničila posnetek. »Zapri vrata za sabo,« je rekla mama. »Je klical Arne?«

Nisem odgovorila. Arne iz Trekking Guides je bil človek, ki sva ga z očkom na vsem svetu najbolj sovražila.

Mama je prižgala in ugasnila lučko na povečevalniku. Vzela je osvetljen papir in ga potopila v posodo z razvijalcem. Postopoma se je na papirju prikazal obraz. Mama ga je s pinceto potisnila na dno, kot bi ga hotela utopiti. Nato je prišel v štoper in za konec v fiksir. Postavila sem se poleg mame. Obraz na fotografiji je bil temen in se je mastno svetil.

»To je Lopsang,« je rekla mama.

»Tvoja mati je navadna etno-lajdra!« je zavpil očka, ko sem mu povedala za Lopsanga. »Kmalu jih sploh ne bo mogla več prešteti, Eskimov, Indijancev in vseh žužkožercev. Zdaj pa ima v zbirki celo jetija. Res čestitam!«

»Očka no, jeti pa že ni,« sem rekla, »šerpa je.«

»Prav briga me, kaj je ta gonjač jakov! Zdaj bom vstal in ji povedal svoje. Naj pokliče tega zvodnika Arneta in mu pove, da ne bo nikoli več delala zanj kot trekking-cipa!«

Sunkoma se je vzravnal. Vame je udaril oster vonj po mazilu Wick Vapo, ki sem mu ga redno vtirala v prsi proti težavam z dihanjem. Očka je pihnil in si z obraza umaknil nekaj vlažnih pramenov.

»Ne, daj raje ti!« je izdavil in se sesedel med blazine. »In reci ji, naj me pride pozdravit.«

Odšla sem in vzela polno nočno posodo s seboj.

Kot ponavadi prvi dan po mamini vrnitvi sem nenehno tekala od enega do drugega. Kot ponavadi je mama dan preživela v temnici in večer v kadi s telefonom v roki. In kot ponavadi je očka ležal v postelji in divje udrihal po tipkovnici.

Ko sem iz kopalnice hotela vzeti cinkovo mazilo, da bi očku namazala rane, je mama ležala v kadi in govorila z Arnetom. Tiho sem se usedla na koš za perilo in prisluhnila. Opazovala sem njeno telo: bilo je zelo vitko, mišičasto, posejano z modricami in piki žuželk in na več mestih se je videlo žile. Vsak dan sem vadila na naši fitnes-napravi, da bi dobila takšne mišice kot ona.

»Nove dereze in kombinezon Mountain Equipment,« je mama rekla Arnetu, »šotor za tri osebe Wild East, ledne vijake in 1000 metrov vrvi. Cepin moram samo nabrusiti, rabim pa še dva dodatna. In trideset jeklenk kisika.«

»Kam pa greš, mama?« sem vprašala.

»Samo trenutek,« je mama rekla Arnetu. Nato je pokrila slušalko in mi rekla: »Z Lopsangom na Everest.«

Vse od novogvinejske odprave, ki jo je peljala k ljudožercem v močvirja Irian Jaya, mama ni več imela take potovalne mrzlice.

Dva dni je sklonjena nad zemljevidi sedela za kuhinjsko mizo in načrtovala pot. Ko sem kuhala in pomivala, je pripravljala načrt za aklimatizacijo. Listala in čečkala je po koledarju in poskušala preračunati, kako bi svoje telo kar najbolje prilagodila razmeram na osem tisoč osemsto oseminštiridesetih metrih nadmorske višine. Vmes kar naprej klicarila v Katmandu. Preostali čas je bila na fiitnes-napravi ali pa je tekla v parku. Vsako jutro me je vzela s seboj na bazen. Še zmeraj ni šla pozdravit očka. Ko je klical po njej, sem šla k njemu in mu dala šentjanževe kapljice. Če je nato še zmeraj vpil, sem mu dala Diazempam.

Neke noči sem se zbudila, ker sem se spomnila, da očka pred spanjem ni dobil svojega mleka. Mogoče pa me je zbudilo tudi praskanje in škrtanje, ki je prihajalo iz kuhinje. Od časa do časa je nekaj zacvililo, kot če bi z nožem podrsal po krožniku. Stekla sem po temnem hodniku. Za očkovimi vrati je še vedno gorela luč. Najbrž brez svojega mleka ni mogel zaspati. V kuhinji sem zagledala mamo, kako brusi cepin, sedela je tam v popolni opravi iz goretexa, z eno roko je vrtela brusni kamen z drugo pa nanj pritiskala konico cepina. Praskalo in škrtalo je in naokoli so pršele iskre. Na stol je bil prislonjen že pripravljen nahrbtnik, s katerega je bingljala posoda. Ko me je mama zagledala, je nehala brusiti.

»Kaj pa ti tu?« je vprašala, »zakaj ne spiš?«

»Samo po mleko za očka sem prišla.«

Brusni kamen se je spet zavrtel. »Čez četrt ure pride Arne in me pelje na letališče,« je rekla mama.

»Prav,« sem rekla. Nato sem stekla nazaj v sobo. Izpod postelje sem potegnila nahrbtnik, odprla omaro, zbasala vanj puloverje, hlače, spodnje perilo, kombinezon in smučarska očala. Slekla sem spalno srajco in si oblekla trenerko, čez pa puhovko. Z nahrbtnikom na ramenih sem stekla po hodniku. Za očkovimi vrati sem zaslišala sopenje.

»Ljubica,« je zaklical očka, »si ti? Si pozabila na moje mleko?«

Oddrvela sem kuhinjo, iz hladilnika vzela vrečko mleka, iz kredence kozarec in tako hlastno nalila, da se ga je nekaj polilo po tleh. Ko sem spuščala/dajala tablete v mleko, sem jih pozabila šteti. Mama me je opazovala.

S kozarcem v roki sem odhitela v spalnico. »Tu imaš svoje mleko, očka,« sem rekla.

Očka je postrani slonel na blazinah in njegova pižama je bila narobe zapeta. Videti je bilo, da mu je neudobno.

»Kam pa ti z nahrbtnikom?« je vprašal očka in tega me ni vprašal še nihče.

»Na svoj prvi osemtisočak,« sem rekla.

Ko smo sedeli v Arnetovem džipu Trekking Guides in se odpeljali po cesti navzdol, sem se še enkrat ozrla. V kuhinji nisem ugasnila luči. In ravno ko sem pogledala nazaj, se je pred osvetljenim kuhinjskim oknom prikazala senca. Senca je popolnoma zastrla okno. To je bila zelo velika, zelo široka, ogromna senca. Bilo je kot popolni sončni mrk. Očka je vstal.

Opomba: Delo je rezultat skupinskega prevajanja v okviru prevajalnice 2007.