Krystyna Kuhn: Pygmalion

Krystyna Kuhn: Pygmalion

Na vprašanje, ali jo moti, da jo opazuje dvajset parov oči, Roksana ni mogla dati pravega odgovora.
Oskarju je pojasnila, da ničesar ne čuti, ko prihaja sredo za sredo izza španske stene, sleče svoja oblačila in in gola pozira pred skupino študentov umetnosti. Ki buljijo vanjo. Njihov edini cilj pa je ujeti in zadržati vsako črto njenega telesa, najprej z očmi, potem s svinčnikom.
»Toda hladno je. Vsako sredo zvečer mi v tisti sobi zmrzne rit.«
Roksana se je nasmehnila: »Srje-dnje-evro-pjejci – se reče tako?«
Oskar ni mogel drugače, kot da ji je še enkrat ponovil. Pri tem je Roksana občudovala njegove zobe. Bili so ravni in svetleče beli. Obraz zagorel, kot da bi vedno sedel na soncu. Tudi v Moskvi so bili moški z rjavimi obrazi, vendar so bili to Gruzijci. Ali cestni delavci.
Oskar ji je pokazal majhno rusko cerkev. Kot fatamorgana se je, kar naenkrat, prikazala izza dreves. Roksana se je zasmejala in si zapisala, kdaj so ortodoksne maše. Ne zato, ker bi bila verna. Bog je bil zanjo le prispodoba za uganko sveta. Nič več, a tudi nič manj. Toda spet ta ruski zrak ... In to na kraju, za katerega je vedela, da so ga Rusi obiskovali že v 19. stoletju. Doslej se sploh ni zavedala, kako zelo pravzaprav pogreša Moskvo.
Ja, pogrešala je Moskvo. Vendar ne da bi po njej zares hrepenela. Konec koncev je lahko sedaj v Nemčiji študirala ekonomijo. In predolgo je delala za to, da bi si zdaj lahko privoščila takšno razkošje, da bi trpela zaradi domotožja.
Po sprehodu v zdraviliščnem parku jo je Oskar povabil v razkošno kopel. Ko je za tri ure plačal 80 mark, je Roksana ugovarjala. Naj nikar zapravlja toliko denarja zanjo. Tega mu nikoli ne bo mogla povrniti. Štipendija ji zadošča komaj za hrano in najemnino.
»Kako si prijazna! Vendar nikar ne skrbi. Teh 80 mark moj oče zasluži že, če samo pomigne z mezincem.«
Roksani ni bilo všeč, ko se je Oskar bahal, da je njegov oče tako bogat, da si lahko privošči sina umetnika. Ne zato, ker bi bila ljubosumna. Ali ker bi mislila na ubogo mamico Rusijo, kot je rekel Oskar. Ne, ni ji bilo všeč, kako je govoril o denarju. Njegov glas je imel takrat v sebi nekaj hladnega, tako kot so imele nekaj hladnega v sebi njegove slike. Pisane hladne barve, naključno sestavljene v vzorce, kot skupaj zmetani ostanki tapet v ruskih stanovanjih . Za Roksano je bil denar vstopnica za dostojanstveno življenje, za svobodo. Zato je denar spoštovala.
Oskar se je smejal: »Lepo!«
Savne v termah Taunus so bile za Roksano pravo odkritje . V mislih je Maši napisala razglednico. Rada bi vedela, ali so nemški moški lepši kot ruski? Ne! So pa bolj čisti!
Oskar jo je gnjavil: »Ali ne bi šla raje dol, v bazen? V kopalkah ...«
»Zakaj le. Meni se zdi čudovito. In ne skrbi, vem, kakšni so goli moški.«
Roksani se je zdelo prikupno, ker ga je skrbelo, da bi ji bilo nerodno. Čeprav tega ni mogla povsem doumeti. Saj je bila vendar ona tista, ki na njegovem tečaju gola pozira petdeset minut pred dvajsetimi oblečenimi umetniki. Zakaj bi ji bilo torej nerodno stopiti pred oči golim moškim v javni savni?
Poleg tega je uživala, ko je sedela pred odprtim kaminom in gledala plamene, ki so na njeni beli koži izrisovali risbe, podobne jamskim slikam. Ne glede na to, da je Oskar poleg nje nestrpno cepetal. Ni ga bilo mogoče pripraviti do tega, da bi odložil svojo brisačo. Zdelo se ji je smešno. Konec koncev je ravno zaključil tečaj risanja aktov. Po drugi strani pa je bilo ganljivo. Kot da bi se hranil za njo. Morda ga je pustila predolgo čakati.
Njegovim previdnim poskusom, da bi jo zvabil v stanovanje, se je doslej uspešno izmikala. Kajti v Nemčijo je prišla, da bi se naučila gospodarski »know-how«, ne da bi se izpopolnjevala v erotičnem »joint-venture«. Za kar tako in tako ni imela časa, saj je poleg poziranja služila denar še v lokalu s hitro prehrano na Friedberger Landstraße.
»Tu bi lahko umrla!« je vzdihnila Roksana in stegnila prste na nogi proti kaminu. Kmalu bi se vneli. »Ti ne?«
Glavo je obrnila na stran. Oskar ji je buljil med noge. Tja, kamor je na vročem, vlažnem zraku savne odtekal pot, točno do njenih sramnih ustnic. Smilil se ji je. Očitno je trpel, ker je bil ob svoji pohoti tako nemočen. In smilila se je sama sebi, ker ga ni mogla takoj potešiti.
Ni ga ljubila, vendar je ne bi stalo veliko, da bi ga odrešila. Zakaj, za hudiča, je preprosto ne vpraša? Saj vendar on živi v razsvetljeni državi. Povsod plakati z golimi ženskami. Samo televizor moraš prižgati in že se dva valjata po postelji. Nenehno se pripovedujejo šale na to temo. Nekateri njegovi študijski kolegi so njeno telo narisali s pretirano velikimi prsmi, kot karikaturo. In eden je iz njenih ust naredil nožnično odprtino in sramne ustnice oblikoval kot usta na obrazu.
Včasih ga res ni razumela. Vljudno in ustrežljivo jo je zasipal s komplimenti in darili. Toda ko sta bila z njegovimi prijatelji, jo je nenadoma oblastniško držal za ramo. Če se je poskušala osvoboditi, ji je rahlo pijan zašepetal na uho »sladka čarovnica«. In kadarkoli se je pogovarjala z njegovimi prijatelji in jim izčrpno odgovarjala na vprašanja o Moskvi, življenjskih razmerah, političnem razvoju, ni črhnil niti besedice. Kot da bi bil užaljen.
»Prav, potem pa pojdiva plavat«, je rekla in opazila, da za njo, ko je šla do kabine za preoblačenje, ni strmel le Oskar, temveč vsaj še trideset parov oči. Na to je bila Roksana že navajena. Vendar zakaj gredo potem moški v savno in ne prenesejo pogleda na golo žensko. Tako, da si morajo potem razpreti brisačo prek mednožja.
V obleki je bil Oskar spet pravi gentleman. Peljala sta se vzdolž osvetljene promenade cesarja Friedricha in iz mestnega vodiča mu je brala, kateri znani Rusi so se v zadnjem in predzadnjem stoletju mudili v Bad Homburgu.
»In za koga imaš mene? « je vprašal Oskar. »Za kočijaža, ki pelje na pljučih bolno rusko princeso Roksano do izvira mineralne vode? Ali za obubožanega igralca, ki si ga prihitela rešit iz Moskve.«
Roksana se je nasmehnila: »Lačna sem. Zdaj bi mi prišel prav sin nemškega borznega posrednika, ki bi povabil revno rusko študentko, da bi se po sedemindvajsetih letih revščine in dveh urah razkošne kopeli končno do sitega najedla.«
In zdaj je Roksana sedela pred paello in prvikrat jedla rakce, kozice in sipe.
»Ti je všeč?« je skrbno vprašal Oskar in natakarju podal prazno steklenico rdečega vina.
»Obožujem paello! Liubliu!«
Oskar je bil zadovoljen. Kadar je Roksana govorila rusko, je bilo to znamenje, da se dobro počuti, to je zdaj že vedel.
»Če bi že prej slutila«, iz riža je ulovila sipino lovko in jo z užitkom posesala«, »da so roke in noge med zobmi tako okusne, ne bi bila sedemindvajset let zadovoljna z ruskimi jušnimi zvarki.«
»Saj sem vedel, da si čarovnica.«
Oskar ji je dolil vino.
»Kakšna je ta dežela, tvoja nemška dežela, v kateri moraš v špansko restavracijo, da bi zapeljal rusko čarovnico?«
»To da počnem? Te zapeljujem?« Oskar se je nagnil čez mizo, vzel Roksanino roko in se ji nasmehnil.
Moj bog, kako bele zobe ima ta moški. Morda ne bi bilo napačno, da bi z dolgim, neskočnim poljubom preverila, ali so sploh pravi.
»Seveda, saj že od zjutraj nisem nič jedla. Tako me je lahko zapeljati.«
»Ne«, njegov glas je nenadoma postal raskav in oči so se mu zožile, »ti nisi taka. Ti si kot ena od tistih babušk. Ko odpreš eno, se v njej že spet skriva nova.«
Čeprav so njegove besede zvenele, kot da bi opisoval vznemirljivo sfingino uganko, se je Roksana nenadoma počutila krivo in potegnila roko k sebi. Tudi zato, ker mu ni bila pripravljena pokazati več kot prvo babuško.
Po jedi je Oskar, že precej pijan, na skrivaj naročil vodko. Vendar ne v kozarcu, temveč v karafi, kot je to v navadi v njeni domovini.
»Točno sto gramov!« ji je ponosno povedal.
Pila je, čeprav vodke ni prenašala.
Precej omotična sta kot zadnja gosta zapustila restavracijo. S hladnim zrakom je prišla streznitev.
»Kako pa bova zdaj prišla v Frankfurt?«
Oskar je dvignil roke: »Jaz ne morem več voziti. Mislim, da sem spil enega preveč. Pa imam v sebi le šest kozarcev vina in petdeset gramov vodke.«
Roksana se je zahihitala in se spotaknila ob robnik. Oskar je bil hitro ob njej in jo ujel.
»Jaz pa sploh ne znam voziti, ker običajno potujem z metlo.«
»Tega pa nisem vedel. Ali vam, sladka čarovnica, odstopim svojo metlo, ali bi raje prenočili tu v hotelu.«
»Oboje«, se je hihitala Roksana.
In tako sta pristala v dvoposteljni sobi na Kaiser-Friedrich-Promenade, v kateri je bila na mizi steklenica šampanjca in na vzglavniku v zlat papir zavite praline.
Roksana ni hotela spati z Oskarjem, ker ga ni ljubila. Kajti verjela je v ljubezen. Verjela je v to, da lahko moč in sila ljubezni gore premika. Po drugi strani pa, dokler te ljubezni še ni srečala, ji ni preostalo nič drugega, kot upati na to, da bi ujela vsaj delček sreče. Prvih nekaj tednov v Nemčiji je bila tako osamljena, da je vedno čutila nekakšno okorelost v okončinah. Morda bi ji lahko Oskar pomagal, da bi v tej deželi naposled oživela.
Zaradi tega se ji je naenkrat zdelo povsem naravno, da sta bila po večerji v tej sobi, da bi izpolnila zakon življenja, ki bi ga bilo povsem nesmiselno pojasnjevati. Ni se več ukvarjala s tem, zakaj je bila tukaj. Končno se je znašla v tistem sproščenem stanju, ki je izklopil njen razum. Svojim možganom je preprosto rekla, molčite, zdaj bom kavsala s tem moškim.
Najprej se ji tudi ni zdelo nič takega, se sleči pred Oskarjem, medtem ko je on ležal na postelji, kadil in očitno upal, da bo ona prevzela pobudo. Slačila si je oblačila, kos za kosom. Kot bi bila slikarski model. Najprej ji je bilo nerodno hoditi ven z njim. Ker je nosila doma spletene puloverje, ponošene škornje in plašč iz razcufane volne. Vendar jo je Oskar pomiril. Da ve, kako je lepa pod temi oblačili, saj navsezadnje pozna njeno telo do potankosti, do zadnjega vlakna. Skoraj tako, kot da bi bilo njegova stvaritev. Jezilo ga je, ker se je Roksana temu smejala.
»Sem ti všeč?« je vprašala.
Počasi pa jo je začela obdajati zadrega. Ni vedela, kaj naj si misli, ko jo je Oskar, še vedno v obleki in kravati, nemo opazoval. Pri ruskih moških je poznala pravila igre. Tam si si po razigranem večeru s prijatelji padel v objem. Se umaknil v eno od sob v majhnem ruskem stanovanju, pa naj je bila to kuhinja ali kopalnica. Se med hihitanjem vzajemno slekel in takoj na to brez veliko besed planil drug po drugem.
Kaj pa je od nje zahteval Oskar? Kaj je hotel? So bili vsi nemški moški taki kot on? Ker pa je bila Roksana praktične narave, je storila tisto, kar ji je bilo najbolj pri roki. Splazila se je pod odejo.
Oskar je počasi ugasnil cigareto.
»Dobro ti gre.«
»Kaj misliš?«
»Slačenje.«
Roksana ni vedela, ali naj se zasmeje. Je bil tako zaljubljen, da mu je bilo celo to všeč, kako je v zadregi vtaknila med svoje stvari sive sprane hlačke iz veleblagovnice na Rdečem trgu?
»Mi lahko pokažeš, kako naj to naredim?« Nebogljeno je začel vleči svojo kravato.
»Te tega ni naučila mama ?«
»Moja mama ni bila tako lepa kot ti!«
»Za tvojega očeta že mogoče. «
»Toda jaz nisem moj oče.«
»Si prepričan?«
»Povsem prepričan. Moj oče ne bi nikdar spal s tako žensko, kot si ti.«
Roksana se je nenadoma počutila ponižano. Vendar se je želela zabavati do konca. Navsezadnje je bil to prečudovit dan s prijetnim moškim. Ali ni bilo torej nekaj povsem naravnega, da gresta skupaj v posteljo?
»No, ja«, je živahno rekla, »potem bom pa že pomagala fantku.«
In pričela ga je osvobajati oblek, kos za kosom, pri čemer je ponavljala pripadajoča imena, kot da bi učila govoriti otroka.
»Kravata – galstuk. Jakna – pidšak. Srajca – rubaška. Spodnja majica – majka. Hlače – brjuki. Spodnjice – plavki. Nogavice – noski.«
Dokler ni bil povsem slečen.
Proces je bil rahlo utrudljiv. Oskar ni niti s prstom mignil. Vendar ni mogla drugače, kot da je občudovala njegovo telo. Imela je občutek, da mu je nekdo njegovo rjavo-zagorelo kožo ukrojil neposredno na mišice. Jasno so se kazale na nadlahteh, nogah, trebuhu. Bilo je očitno, da se ukvarja s športom.
»Obrni se«, je rekla. »Do sedaj nisem vedela, da imajo moški mišice tudi na zadnjici.«
»To ni edino, česar se lahko naučiš od nemških moških«, je nenadoma glasno rekel.
Roko ji je položil med noge, kot da bi preverjal, ali je na pravem mestu, se nato ulegel nanjo in takoj prodrl.
Roksana je zaprla oči in si mislila, moj bog, končno.
Potem se je premikal neznansko počasi, ob čemer se je Roksana spomnila na to, kako so stare ženice v Moskvi čistile stopnice ortodoksne cerkve. Kamen za kamnom, počasi in vztrajno, brez veselja, vendar z močnim upanjem, da bodo nekoč vendarle prišle v nebeško kraljestvo.
Kljub temu je Roksana upala na uspeh in roke trdno ovila okoli njegovega hrbta. Nenadoma je začutila, kako obupno napete so bile njegove mišice. Spodnji del telesa je začela gibati v njegovem ritmu. No, torej, ali se ji ne godi dobro? Prijeten in postaven moški si jo je poželel, spi z njo, in njo obhajajo nenavadni dvomi . Saj vendar s spolnostjo še nikoli ni imela težav.
Toda enakomerneje ko se je Oskar pomikal premikal nad njo, ne da bi jo poljubil, ne da bi jo pogledal, ja, kot da je skoraj ne bi zaznal, toliko bolj ravnodušna je postajala Roksana. Čemu jo je vedno znova risal golo, če mu je bilo vseeno za njeno telo. Če se ni niti potrudil nagovoriti posameznih delov njenega telesa. Če ji na primer ne more reči v obraz: "Lepa si." Ali: »Ljubim te črne lase.« Ali: »Nor sem na to, kako se zahihitaš, ko te poljubim pod pazduho.«
Namesto tega je izvajal te obvezne vaje, kot v enem od fitnes centrov, o katerih ji je tako navdušeno pripovedoval. Njegov penis se je v njej premikal naprej in nazaj, kot bi bil na tekočem traku, na katerem je navidezno premagoval kilometre. Čeprav se v resnici ni nikamor premaknil.
»Oskar«, je zašepetala Roksana, »prenehaj s tem. Nehaj!«
Ni se odzval. Kaj se je odvijalo v njem? Njegovo telo se je dvigalo in spuščalo nad njo, kot bi delal sklece. Kljub temu se Roksana ni predala, temveč se je obrnila nekoliko vstran, da bi se osvobodila. Še isti trenutek so njegove roke zgrabile njeno zadnjico. Ponovno jo je potegnil pod sebe, v pravi položaj.
Roksana se mu je energično izmaknila in ga v hipu odrinila s sebe: »Ne tako!«
Ležal je poleg nje in jo gledal. Roksana ni vedela, kaj razmišlja. Je sploh o čem razmišljal? Je bila v njegovem praznem pogledu nemoč? Dvom? Je bilo vedno tako, kadar je poskušal spati z žensko?
»Lahko ti pokažem, kako se to dela. Kako me lahko osrečiš.«
Njegovo roko je pomaknila k svojemu obrazu. Jo nežno poljubila, pri čemer se je konica jezika previdno dotaknila hrapave kože. Potem je vodila roko po svojem obrazu.Vzela je njegov kazalec, ki je bil močan in velik, in ga peljala po svojem nosu, kot bi mu želela povedati, takšen je, moj nos. Tako se občutijo, veke mojh oči. To so moja lica. Tukaj so moje ustnice. Previdno jih poljubi, potem ti bodo odgovorile. Nato je vodila kazalec nižje, položila ga je med prsi, kot bi mu hotela pokazati, da je bil ta prostor ustvarjen samo zanj, da se lahko spočije tam, preden lahko končno odpotuje še nižje. Do mesta, ki je bilo pripravljeno, da se mu odpre. Za kratek čas v dvoje.
Toda zgodilo se je nekaj povsem drugega. Njegov kazalec se ji je izmaknil in naslednji trenutek je čutila, kako jo je zaskelelo lice. Ker jo je Oskar udaril.
»Da si ne drzneš tega še kdaj storiti!«
»Česa?«
Roksana ni dojela. Videla je samo, kako se je spremenil izraz na njegovem obrazu.
»Da trdiš, da sem nesposoben.«
»Ne razumem, kaj …«, je rekla, kot da ne bi razumela te besede.
»Zelo dobro razumeš.«
»Kaj?«
»Obnašaš se kot ženska, ki ve, kaj moški potrebuje. So v Rusiji samo moški, ki jim mora ženska pokazati, kako se to dela?«
»Ampak jaz sem tebi in sebi hotela samo pomagati …«
»Jaz ne rabim nobene pomoči. Kako ti lahko sploh pride na misel, da potrebujem pomoč, če te hočem nategniti.«
Roksana je molčala. Ni malo ni vedela, kaj se dogaja z Oskarjem. Nenadoma ni več vedela, kdo je moški, ki se je sklanjal nad njo. Ki mu je zaupala svoje telo.
»Kakšen idiot sem bil!« se je zadrl. »Pustil sem se ti zavesti, tvojim očem, tvojemu imenu, tvojemu telesu, telesu, ki je bilo tako čisto, da sem se prestrašil, ko sem ga prvič videl. Ko si prišla skozi vrata ateljeja v temno rjavem dolgem ohlapnem volnenem krilu, z doma spletenim šalom, ovitim okoli vratu kot strašilo, po pravici, takrat sem si mislil, o bog. Toda ko si se slačila, kos za kosom, kot poprej, in po delčkih razkrivala svojo belo kožo, takrat si bila videti, kot da se te še nikoli ni nihče dotaknil.«
Roksana je molčala. Kaj si je pravzaprav mislila, v tuji deželi, v tujem mestu je šla s tujim moškim v tuj hotel. Si je mislila, da bi samo zato, ker so v tem hotelu na postelji ležale v zlat papir ovite praline, to lahko pomenilo nekaj obetajočega. Praline bi morala pojesti in takoj izginiti.
»Kaj si pa ti mislila?« je nadaljeval in se ji s prsti zaril v ramo. »Da bi drugače čakal tako dolgo? Povrhu vsega …«, se je na glas zasmejal, »povrhu vsega pa je vedno isto.«
V zadnjih letih se je Roksana naučila biti pazljiva. Še pri sedemnajstih je s prijateljicami tekala v temi po Moskvi, se peljala s podzemno železnico, hodila po samotnih parkih, ne da bi na karkoli pomislila. Sedaj pa so bili njeni čuti zelo naostreni in izučeni, da prepoznajo nevarnost v nepričakovanem in neznanem. Je spet postala preveč brezskrbna?
Oskar jo je z rokami trdno držal za ramena. Sedel je na njej, z nogama je oklepal njeno medenico. Njegove oči so srepo gledale navzdol, vanjo. Dajal je vtis, da bo nasilno prodrl vanjo, če bi se upirala.
»Oskar,« ga je rotila, »spusti me.«
Ni se odzval. Poskušala se je osvoboditi, vendar ni popustil.
»Pogovoriva se, Oskar. Povej mi, kaj hočeš. Povej mi, kaj sem storila narobe. Poskusiva še enkrat,« je nadaljevala.
»Misliš, da tega ne zmorem sam? Ne da bi vodila mojo roko?«
Morda malo ponižnosti ne bi škodilo. Čeprav bi mu Roksana najraje vrnila zaušnico v njegov popoln obraz. Zdaj se ji ni zdel več lep, ampak tog, kot ena tistih benečanskih pustnih mask. Ki so narejene samo, da zavajajo.
»Oprosti,« je rekla in poskušala svojemu glasu povrniti normalen ton.
Oprijem okoli njenih rok se je le nekoliko zrahljal.
»Lahko bi si mislil,« je zasikal skozi ravne in bele zobe. »Kako si danes hodila po savni, kako si šla mimo moških. Navadna ruska kurba.«
Roksana se je prestrašila. Morda ima prav. Ali ni šla v posteljo z njim le zato, ker jo je že predtem podkupil z darili?
»Navadna ruska kurba,« je ponovil Oskar in se pomaknil vstran.
Sedaj ni bil čas, razmišljati o tem. Roksana je globoko vdihnila. Morala se je domisliti, kako bi pobegnila od njega. Njena oblačila so ležala na usnjenem naslanjaču ob oknu. Vrata so bila daleč stran. Eno nogo je potisnila iz postelje, da se je dotaknila tal. Oskarja je morala nekako pomiriti.
»Zakaj pa potem nočeš spati z mano?« Njen glas se ji je zazdel daleč stran. V mislih je bila že davno zunaj. Le še njene besede so ostale v sobi.
»Lahko mi poveš, kaj pričakuješ od mene, Oskar. Prisluhnila ti bom.«
»Blebetanje! Blebetanje! Ženske bi samo blebetale, ker ničesar ne dojamejo. Ne razumete, kaj potrebuje moški. To je vaš problem.«
Spet se je sklonil nadnjo. Ponovno je videla te bele zobe. Toda sedaj je morala poslušati svoj razum, ki ji je svetoval, naj bo mirna.
»Povej mi, kaj potrebuješ.« Njene noge so bile napete, pripravljene pobegniti. »Res me zanima. Rada bi se naučila od tebe.«
»Res te zanima?« Nagnil se je k nočni mizici, kjer so ležale njegove cigarete. »To ti lahko jasno povem. Hočemo …«, Roksana je še drugo nogo pomolila iz postelje, »da enkrat za vselej, prekleto, dojamete …«, z užitkom si je prižgal cigareto, »da moški ne fukajo z možgani kot ve.«
Toda Roksana ni več slišala, kaj je povedal. V hipu je bila iz postelje in že na hodniku.
Ruska kurba. Ruska pocestnica. Prostitutka. Ni bilo zadnjič, da je Roksana tisto noč slišala te besede. Šepetaje jih je slišala v hotelskem preddverju, ko je naga stekla iz dvigala, samo da bi zbežala, zbežala od Oskarja.
Slišala jih je izgovoriti vratarja, ko je poklical policijo. Slišala jih je, ko je Oskar za zapisnik povedal, da se je zbudil, ravno ko je v njegovih oblekah iskala denar. Ko pa jo je hotel ustaviti, je nenadoma začela kričati na pomoč in zbežala na hodnik. Da bi se rešila, ga bo verjetno obtožila poskusa posilstva. Oskarju ni bilo treba lagati. Nič se mu ni bilo treba izmišljevati. Delala je – med drugim – kot akt model na visoki šoli za umetnost. In po tem, kako je to rekel: »med drugim« - mešdu procim -, je Roksana vedela, da zanjo ni več upanja.
Nihče ne bi verjel njeni različici zgodbe. Trdovratno je molčala.

Prevedel Jure Dernovšek