Reciklaža: UTD – Univerzalni temeljni dohodek

http://moviewriternyu.files.wordpress.com

Predstavljajte si, da bi vam država vsak mesec izplačala 300 €, vi pa bi doma ležali na kavču, gledali TV in jedli čips? Ali ne bi bilo to noro? Skozi okno bi lahko opazovali ljudi, ki delajo, vi pa bi lahko poležavali cele dneve… Ideja univerzalnega temeljnega dohodka (UTD-ja) je, da bi vsak državljan prejemal nek fiksni mesečni dohodek, ne glede na to, ali bi kaj delal ali ne. Zanimiva ideja vsekakor in do neke mere tudi upravičena, saj ima vsak človek na svetu pravico do spodobnega življenja in UTD naj bi mu to olajšal. Pa bi res?

Pred nekaj časa sem se udeležil javnega posveta o UTD-ju, z naslovom »Kje začeti?« Kot laik iz tega področja sem prišel na posvet s povsem neobremenjenimi mislimi in brez določenih predstav – enostavno sem pustil, da so govorci naredili vtis name. Ustvaril sem si predstavo, da bi UTD lahko pomenil svobodo ljudem, da bi nam olajšal življenje, nas rešil finančnih težav ali pa jih vsaj zmanjšal, da bi, kljub socialni noti, spodbujal kapitalistične ideje, rast gospodarstev, zniževal dvopolno razslojenost bogatih in revnih, poskrbel za rizične skupine ljudi, upokojence, otroke … v glavnem, zelo ambiciozno zastavljeno. Kar je bilo pri posvetu dobro zamišljeno, je to, da so bili med govorci tako zagovorniki kot skeptiki. Zagovorniki so predstavljali prej naštete prednosti, skeptiki pa so menili, da tak univerzalni dohodek ne bi rešil težav, kvečjemu bi jih lahko parcialni univerzalni temeljni dohodek. Pomislek je bil tudi glede politike, češ da se takšnega radikalnega posega v današnji politični strukturi ne bi dalo izpeljati, kar je povsem upravičen dvom. Težko bi bilo dobiti tudi širšo podporo znotraj EU – kar se je pred kratkim tudi izkazalo pri neuspešno izvedeni promocijski kampanji.

Debata je bila večino časa zanimiva, z nasprotujočimi si pogledi in dinamiko, razen proti koncu, ko se je začelo govoriti o tem, kdo je kriv za neuspeh pri zbiranju podpisov za uvedbo UTD-ja znotraj EU, oziroma začetek razprave, takrat se je konstruktivnost izgubila in sem tudi zapustil razpravo z mnenjem, da UTD, v taki obliki, kot so ga govorci predstavili, ne bi izboljšal situacije večine ljudi. Ves čas so UTD predstavljali kot nek fiksni finančni dohodek; omenjala se je številka 300 € na mesec. Zdaj pa pomislite, vi bi za nič dela dobili 300 €, ki jih mora nekdo ustvariti – in to v Sloveniji, kjer vemo, kako »dobri« so lahko sosedski odnosi in kako vsi vsem privoščijo vse najbolje. Si predstavljate, da bi vi delali zato, da bi lahko nekdo drug ležal na kavču ali pa obratno, da bi nekdo brezkompromisno delal, da bi vi uživali v svojih 300 €? Če že ne drugega, mislim, da bi katerakoli politična stran izkoristila ta pomislek za negativno kampanjo proti pobudnikom in javnost obrnila proti UTD-ju.

Ideja UTD-ja je, da bi denar črpal iz davkov, kar pomeni, da bi bila podjetja lahko še bolj davčno obremenjena, kot so že. Verjamem, da bodo delodajalci najprej pomislili na to, da bodo s temi davki podpirali delomrzneže. Pri posvetu sem ZELO pogrešal metode, ki bi jih pobudniki uporabili, da bi prikazali UTD kot nekaj pozitivnega ne pa kot neko dodatno obremenitev. O tem ni bilo spregovorjeno niti besedice. Kako si lahko predstavljate, da bi uvedba višjih davkov zaradi UTD-ja bila mirno sprejeta, če ideja ne bi bila pravilno skomunicirana?! Predlagal bi, da bi se vodilnim v podjetjih predstavilo davek za UTD kot neke vrste certifikat za »družbeno odgovorno podjetje« potem pa bi se moralo največje »darovalce« prikazati kot »zvezde«, ker hočeš nočeš Slovenci se radi kitijo s takimi naslovi.

Pogrešal sem še nekaj; UTD se vedno omenja samo kot finančni dohodek. Jaz pa mislim, da bi UTD lahko prerastel izključno denarno plat. UTD bi lahko pomenil tudi univerzalni temeljni »dohodek« zdravja, izobraževanja, socialne integracije, svobode, športa, stanovanjski dohodek … se pravi ne ravno denarno nadomestilo ampak neke vrste zavarovanje za omenjena področja, ki ne bi bilo izplačano v denarni obliki. Menim, da UTD v prvotni obliki poskuša spodbuditi potrošnjo, s tem ko želi ljudem zagotoviti določeno mero varnosti. Vendar na posvetu ni bilo govora o tem, kaj ljudje pravzaprav sploh potrebujejo. Vprašanje »Kje začeti?« je na tej točki še prezgodaj postavljati, če pa ne poznamo niti človekovih potreb. Ustvarili smo potrošniško družbo, v kateri ostale potrebe, poleg potrošnje, izginjajo. Če bi radi rešili problem potrošnje, bi morali imeti dosti višji znesek kot pa 300 €, vsaj v Sloveniji – in tudi če bi dobili 1000 €, kaj bi se potem zgodilo? Enostavno bi se cene najbolj povpraševanih storitev in izdelkov toliko zvišale, da bi si tisti, ki bi imeli več denarja, zopet lahko privoščili višji življenjski standard in zopet bi se družba začela razslojevati. V družbi kapitalističnega individualizma je to neizbežno in finančna injekcija tega ne bo spremenila. Če bi želeli delati na pravičnejši družbi, ne bi smeli razmišljati o denarju, sploh pa ne SAMO o denarju. Pravična družba je družba plemenitih vrednot in spoštovanja, česar pa kapitalizem nima. Individualisti ne bodo gledali na koristi drugih, če ne bodo sami imeli koristi od tega, hočeš nočeš.

 Če sem bil na začetku posveta navdušen nad idejo UTD-ja, sem na koncu vsekakor proti takšni obliki, kot so jo predstavili podporniki, ker enostavno ni celovita. Pravijo, da o UTD-ju razpravlja večinoma laična javnost, samo če bodo pobudniki skušali javnosti predstaviti samo finančno prednost UTD-ja, mislim da je projekt še za nekaj časa usojen na propad. Potrebno bo veliko več vsebine in svežih idej. Modeli, ki so stari 10 let, so zastareli. Družba se razvija, z njo pa tudi njene potrebe. Če pa bi želeli vedeti, kakšne so njene potrebe, jo moramo najprej analizirati, ne pa pavšalno reči, da bo denar rešil vse – ker tega  enostavno ne bo in ker ga je preprosto povedano trenutno premalo.

Tudi ideji parcialnega UTD-ja nisem naklonjen, ker potem se bo enostavno zgodilo to, da kdor bo imel boljši lobi, ta bo dobil več denarja in bomo ponovno na začetku, oziroma bomo še nazadovali.

Če je vprašanje, kje začeti, potem je moj odgovor, pri vrednotah in pri potrebah ljudi, ki niso zgolj finančne. Ko bomo odgovorili na vprašanje, kaj ljudi osrečuje in kaj jim pomeni varnost oziroma svobodo, takrat bomo lahko govorili o določeni vrsti univerzalnega »dohodka«. Morda bo ta dohodek za nekatere tudi finančni, vsekakor pa ne za vse, ker nekateri imajo denarja enostavno dovolj ali pa ga sploh ne potrebujejo, še posebej pa ne v, za njihove razmere, manjših količinah.